Kaj se lahko naučimo iz Trumanove doktrine?
V svetu, kjer je uporaba vojaške moči za dosego političnih ciljev postala tako samoumevna,da je po mojem mnenju pahnila civilizacijo nazaj v barbarstvo (po drugi strani pa: ali smo sploh kdaj prerasli to fazo?) se mi postavlja vprašanje ali res ni mogoče konflikte rešiti drugače? Ali je moč besede, prepričevanja in argumentiranja res tako nemočna, da se namesto nje pojavi intervencija brutalne, surove, vojaške moči. Kakšna skupnost je danes svet kjer je postalo mirno reševanje sporov tarča posmeha?
Govorim o Iranu. Lahko bi o marsikateri drugi državi (Kubi, Belorusiji, Severni Koreji, Afganistanu, Iraku in Srbiji pred nekaj leti). Govorim o trublemakerjih, ki predstavljajo grožnjo širši ali ožji mednarodni skupnosti. Očitno je, da se take države oz. oblastne elite niso pripravljene pogovarjati o rešitvi problemov, ki jih ustvarjajo same. In skupnost ne more početi nič drugega kot:
1. Da napove vojno in zruši režim ter "prinese svobodo ljudstvu".
2. Da je zelo jezna, kot je jezen Hans Blix v satiri Team America.
3. Da, kaj je s tretjo možnostjo??? (beri dalje!)
Kim Jong Il: Hans Brix? Oh no! Oh, herro. Great to see you again, Hans!
Hans Blix: Mr. Il, I was supposed to be allowed to inspect your palace today, but your guards won't let me enter certain areas.
Kim Jong Il: Hans, Hans, Hans! We've been frew this a dozen times. I don't have any weapons of mass destwuction, OK Hans?
Hans Blix: Then let me look around, so I can ease the UN's collective mind. I'm sorry, but the UN must be firm with you. Let me in, or else.
Kim Jong Il: Or else what?
Hans Blix: Or else we will be very angry with you... and we will write you a letter, telling you how angry we are.
Kim Jong Il: OK, Hans. I'll show you. Stand to your reft.
Hans Blix: [Moves to the left]
Kim Jong Il: A rittle more.
Hans Blix: [Moves to the left again]
Kim Jong Il: Good.
[Opens up trap, Hans falls in]
Problem diktatorske ali totalitarne (v nadaljnem besedilu diktatorske) države se odraža v dveh smereh. Prvi in najpomembnejši je usmerjen navznoter (represija nad ljudstvom) in drugi je usmerjen navzven (zunanji sovražniki). Zunajnji sovražniki so potrebni za diktaturo, ker jo ti držijo na oblasti in ker naj bi bila le ta sposobna zaščititi svoje ljudstvo pred zunanjo nevarnostjo. Zunanje nevarnosti pa sploh ni oz. je ne bi bilo, če ne bi obstajali norci, ki vsakič, ko zaslišijo besedo diktatura, začnejo rožljati z orožjem.
Recimo, da na drugi strani ne bi stali norci, ki rožljajo z orožjem, ampak razumni ljudje, ki bi se bili pripravljeni noramalno pogovarjati (in, ki bi na koncu ukrepali in ne samo bili zelo, zelo, zelo jezni). Brez ultimatov, groženj, podtikanja dokazov in raznih izmišljevanj. Zunanje nevarnosti v resnici ne bi bilo in diktator ne bi imel več resničnih zunanjih sovražnikov. Obstajajo samo še tisti, ki jih sproducira njegova propaganda. Pojdimo na konkreten primer. Sicer se mi sanja ne kakšne so razmere v Iranu, vendar sem, če se ne motim, v neki analizi po TVju zasledil dve stvari:
1. Večina Irancev ne podpira trenutnega režima vendar se ni sposobna organizirati in zrušiti oblasti.
2. Kakršenkoli poseg bi verjetno v javnosti povzročil tako reakcijo, da bi na napad gledala tako, da bi v njem videla hujše zlo od same diktature fundamentalistov.
Logično, mar ne? Notranje nasprotovanje diktaturi obstaja, vendar je za večino nevarnost od zunaj večje zlo kot sama diktatura. To je povsem razumljivo, še posebej pa zaradi današnjega načina bojevanja, ko je collateral damage merjena v stotinah in tisočih civilistov. Bomba ne razmišlja o tem ali bo zadela četrt v kateri prebivajo podporniki diktatorskega režima ali njegovi nasprotniki. Pod pretnjo take nevarnosti se taka družba homogenizira in to v smeri radikalnih idej, če potegnemo paralele s sociologom Antoniom Gramscijem, ki je že na začetku 20. stoletju ugotavljal, da pritisk vladajočega razreda nad podrejenimi razredi in skupinami reproducira in krepi ideološko stanje v takšni podrejeni družbi. Torej je prvi logičen korak ta, da bi se morala mednarodna skupnost obnašati racionalno in se truditi, da ne bi vzbujala videza grožnje. Če ne obstaja zunanja nevarnost je namreč diktatorjeva moč oz. temelj njegove oblasti močno omajan.
Naslednji korak mednarodne skupnosti bi moral biti usmerjen v podpiranje opozicije, ki obstaja v vsaki še tako totalitarni državi. V Iranu večina ne podpira režima, vendar se ni sposobna oraganizirati in ga odstraniti. In tu nastopi poglavje, ki se ga lahko naučimov Trumanovi doktrini. Podpora, ki jo je narekovala Trumanova doktrina je bila tako vojaška kot finančna vendar v vsakem primeru brez aktivnega vmešavanja v notranje zadeve države. Narod mora "obračunati" s svojimi tirani sam. Res je, da je Trumanova doktrina imela v načrtu tudi vojaško pomoč vendar menim, da se iz nje naučimo predvsem to, da ni edina pomoč samo vojaška pomoč. Ta bi morala biti šele sekundarnega pomena. Seveda se lahko pomaga pri zrušitvi diktature tudi z njo (od svetovanja do konkretne pomoči v puškah in bajonetih) vendar je jasno, da to povzroča spopad, sicer notranji, ki pa ni zaželjen. Finančna pomoč pa je "moralno neoporečna" in ne povzroča škode. Če bi denar, ki so ga namenili za vsako vojaško posredovanje pri rušenju diktatorskih režimov po drugi svetovni vojni, nakazali opoziciji in nasprotnikom za vzpostavljanje logistike, antipropagando, ozaveščanje ljudi, organiziranje protestov, ustanavljanje raznih organizacij, zvez, društev, strank, ki nasprotujejo režimu bi bilo verjetno veliko manj nedolžnih žrtev.
Vem, vse skupaj je zelo splošno. In vem, da se moj idealizem ustavi pri delavcu firme Lockheed Martin, ki mu dejstvo, da je izgubil službo v oddelku za vojaška letala, pri tem pa je predsednik namenil 900 miljonov dolarjev neki kavkaški državi (pri tem pa se mu ne sanja ali leži kavkaz severno ali južno od Alabame), ne pomeni nič drugega, da na prihodnjih volitvah ne bo volil za vladajočo garnituro.
Govorim o Iranu. Lahko bi o marsikateri drugi državi (Kubi, Belorusiji, Severni Koreji, Afganistanu, Iraku in Srbiji pred nekaj leti). Govorim o trublemakerjih, ki predstavljajo grožnjo širši ali ožji mednarodni skupnosti. Očitno je, da se take države oz. oblastne elite niso pripravljene pogovarjati o rešitvi problemov, ki jih ustvarjajo same. In skupnost ne more početi nič drugega kot:
1. Da napove vojno in zruši režim ter "prinese svobodo ljudstvu".
2. Da je zelo jezna, kot je jezen Hans Blix v satiri Team America.
3. Da, kaj je s tretjo možnostjo??? (beri dalje!)
Kim Jong Il: Hans Brix? Oh no! Oh, herro. Great to see you again, Hans!
Hans Blix: Mr. Il, I was supposed to be allowed to inspect your palace today, but your guards won't let me enter certain areas.
Kim Jong Il: Hans, Hans, Hans! We've been frew this a dozen times. I don't have any weapons of mass destwuction, OK Hans?
Hans Blix: Then let me look around, so I can ease the UN's collective mind. I'm sorry, but the UN must be firm with you. Let me in, or else.
Kim Jong Il: Or else what?
Hans Blix: Or else we will be very angry with you... and we will write you a letter, telling you how angry we are.
Kim Jong Il: OK, Hans. I'll show you. Stand to your reft.
Hans Blix: [Moves to the left]
Kim Jong Il: A rittle more.
Hans Blix: [Moves to the left again]
Kim Jong Il: Good.
[Opens up trap, Hans falls in]
Problem diktatorske ali totalitarne (v nadaljnem besedilu diktatorske) države se odraža v dveh smereh. Prvi in najpomembnejši je usmerjen navznoter (represija nad ljudstvom) in drugi je usmerjen navzven (zunanji sovražniki). Zunajnji sovražniki so potrebni za diktaturo, ker jo ti držijo na oblasti in ker naj bi bila le ta sposobna zaščititi svoje ljudstvo pred zunanjo nevarnostjo. Zunanje nevarnosti pa sploh ni oz. je ne bi bilo, če ne bi obstajali norci, ki vsakič, ko zaslišijo besedo diktatura, začnejo rožljati z orožjem.
Recimo, da na drugi strani ne bi stali norci, ki rožljajo z orožjem, ampak razumni ljudje, ki bi se bili pripravljeni noramalno pogovarjati (in, ki bi na koncu ukrepali in ne samo bili zelo, zelo, zelo jezni). Brez ultimatov, groženj, podtikanja dokazov in raznih izmišljevanj. Zunanje nevarnosti v resnici ne bi bilo in diktator ne bi imel več resničnih zunanjih sovražnikov. Obstajajo samo še tisti, ki jih sproducira njegova propaganda. Pojdimo na konkreten primer. Sicer se mi sanja ne kakšne so razmere v Iranu, vendar sem, če se ne motim, v neki analizi po TVju zasledil dve stvari:
1. Večina Irancev ne podpira trenutnega režima vendar se ni sposobna organizirati in zrušiti oblasti.
2. Kakršenkoli poseg bi verjetno v javnosti povzročil tako reakcijo, da bi na napad gledala tako, da bi v njem videla hujše zlo od same diktature fundamentalistov.
Logično, mar ne? Notranje nasprotovanje diktaturi obstaja, vendar je za večino nevarnost od zunaj večje zlo kot sama diktatura. To je povsem razumljivo, še posebej pa zaradi današnjega načina bojevanja, ko je collateral damage merjena v stotinah in tisočih civilistov. Bomba ne razmišlja o tem ali bo zadela četrt v kateri prebivajo podporniki diktatorskega režima ali njegovi nasprotniki. Pod pretnjo take nevarnosti se taka družba homogenizira in to v smeri radikalnih idej, če potegnemo paralele s sociologom Antoniom Gramscijem, ki je že na začetku 20. stoletju ugotavljal, da pritisk vladajočega razreda nad podrejenimi razredi in skupinami reproducira in krepi ideološko stanje v takšni podrejeni družbi. Torej je prvi logičen korak ta, da bi se morala mednarodna skupnost obnašati racionalno in se truditi, da ne bi vzbujala videza grožnje. Če ne obstaja zunanja nevarnost je namreč diktatorjeva moč oz. temelj njegove oblasti močno omajan.
Naslednji korak mednarodne skupnosti bi moral biti usmerjen v podpiranje opozicije, ki obstaja v vsaki še tako totalitarni državi. V Iranu večina ne podpira režima, vendar se ni sposobna oraganizirati in ga odstraniti. In tu nastopi poglavje, ki se ga lahko naučimov Trumanovi doktrini. Podpora, ki jo je narekovala Trumanova doktrina je bila tako vojaška kot finančna vendar v vsakem primeru brez aktivnega vmešavanja v notranje zadeve države. Narod mora "obračunati" s svojimi tirani sam. Res je, da je Trumanova doktrina imela v načrtu tudi vojaško pomoč vendar menim, da se iz nje naučimo predvsem to, da ni edina pomoč samo vojaška pomoč. Ta bi morala biti šele sekundarnega pomena. Seveda se lahko pomaga pri zrušitvi diktature tudi z njo (od svetovanja do konkretne pomoči v puškah in bajonetih) vendar je jasno, da to povzroča spopad, sicer notranji, ki pa ni zaželjen. Finančna pomoč pa je "moralno neoporečna" in ne povzroča škode. Če bi denar, ki so ga namenili za vsako vojaško posredovanje pri rušenju diktatorskih režimov po drugi svetovni vojni, nakazali opoziciji in nasprotnikom za vzpostavljanje logistike, antipropagando, ozaveščanje ljudi, organiziranje protestov, ustanavljanje raznih organizacij, zvez, društev, strank, ki nasprotujejo režimu bi bilo verjetno veliko manj nedolžnih žrtev.
Vem, vse skupaj je zelo splošno. In vem, da se moj idealizem ustavi pri delavcu firme Lockheed Martin, ki mu dejstvo, da je izgubil službo v oddelku za vojaška letala, pri tem pa je predsednik namenil 900 miljonov dolarjev neki kavkaški državi (pri tem pa se mu ne sanja ali leži kavkaz severno ali južno od Alabame), ne pomeni nič drugega, da na prihodnjih volitvah ne bo volil za vladajočo garnituro.
2 komentarja:
I say briefly: Best! Useful information. Good job guys.
»
Smo finančna ustanova, specializirana za podporo projektom, pomoč starejšim, brezposelnim, hipotekarnim in upokojencem, z obrestno mero 3 % v času odplačevanja.
Za več informacij nas lahko kontaktirate: mpantzagiota03@gmail.com
Objavite komentar