Smiselnost ustanavljanja novih držav

V prispevku Studia city (z dne 12.6.2006) se Maja Žiberna v prispevku Nove države ukvarja s preživelim pojmom suverenosti (na to, da naj bi bil ta pojem danes preživel, me je opozoril Lisjak v komentarju k vnosu "Izgubljanje identitete v sodobnih načinih urejanja družbenih odnosov II"). Avtorica je ločeno soočila mnenji Injakija Sotoja, mladega Baska in pa ameriške profesorice Joahn Cocks. Kaj sta torej povedala?

Po mnenju Joahn Cocks skupina, ki ji je priznana suverenost, v večini primerov živi na ozemlju z drugimi skupinami in tako posledično postanejo nove manjšine. Ideja postati svoboden narod skozi suverenost (če si suveren si sam svoj gospodar!) se ji zdi iluzorna, ker s tem, ko postaneš suveren, postaneš le gospodar v novem sužnjelastniškem razmerju. To pa ni prava svoboda.

Avtorica prispevka za tem poudari, da je potreben nov način organiziranja političnih družb, ki bodo skladni s stvarnostjo v kateri živimo. Današnja stvarnost pa so okolja v katerih biva veliko različnih narodov in kultur. Ljudje živijo danes v drugih državah, predvsem zaradi ekonomskih razlogov in proti svoji volji. Profesorica Cocksova vidi rešitev v tem, da se dajo takim manjšinam politične pravice.

Če pristanemo na tak model pristanemo na globalno vas v kar vodi mešanje kultur (dejstvo je, da to je "melting pot"). Rešitev ni v dajanju političnih pravic s katerimi se institucionalizira konflikt in kjer na koncu v takem konfliktu nekdo postane zmagovalec ampak v reševanju problema ekonomskih migracij, ki bi bil pri današnji tehnologiji zlahka presežen. Samo pomislimo: že z uporabo današnje tehnologije (kajšele čez 100 let) bi lahko v bližnji prihodnosti, celoten svet preživljala le t.i. enopetinska družba. Ni nujno, da bi samo ena petina delala. Lahko bi tudi delavnik skrajšali na eno petino pa bi še vseeno preživeli. In ne samo preživeli. Živeli bi enako kot sedaj. Z vsem razvojem itd. Pa pustimo to za drugič... Ko bo rešen problem ekonomskih migracij (manjšine bodo še zmeraj ostale, to je dejstvo) bi se morali ljudje odseliti v svojo državo med svoje ljudi (seveda to ni mišljeno kot ukaz ampak kot možnost). Kdo pa bi rad živel med tujci, če to ni potrebno in to celo življenje, če pa ima svojo državo, če ga lahko obkrožajo ljudje s katerimi deli iste vrednote in ki ga razumejo.
Ena izmed varovalk pred takim konfliktom (predvsem, če govorimo o manjšinah, ki jih je seveda potrebno ohranjati ampak ne s pozitivno diskriminacijo temveč s tem, da se jih pusti pri miru) je tudi liberalna država. Velika manjšina namreč zlahka v taki državi povzroči, da je treba najti višji skupni imenovalec vseh vrednot. Iste pravice, dva različna naroda.

Oče pojma suverenosti J.J.Rousseau si je takole zamišljal državo:

"Treba je najti tako obliko združitve, da bo z vsemi skupnimi silami branila in varovala osebo in premoženje vsakega člana in v kateri se bo vsakdo, združen z vsemi vendarle podrejal le samemu sebi in ostal prav tako svoboden kakor poprej."

"Končno pa se tisti, ki se izroči vsem, ne izroči nikomur; in ker v družbi ni član, nad katerim bi si vsak ne pridobil istih pravic, katerim se je sa odrekel, si torej vsak pridobi prav toliko, kolikor je izgubil, obenem pa več moči, da ohrani tisto kar ima."

"Toda politično telo ali suveren, ki mu daje življenje le svetost pogodbe, ne more nikoli, niti od koga drugega, prevzeti nobenih obveznosti, ki bi bile proti duhu te prve pogodbe, na primer odtujiti kak del samega sebe ali se podrediti drugemu suverenu."

Liberalna država sloni na obči volji. Obča volja je najmanjši skupni imenovalec vseh volj. Je tisto kar si vsi oz. kar si vsak sopogodbenik želi. Obča volja skrbi za splošno korist. Volja vseh pa je seštevek vseh volj. In volja vseh ne more biti volja države, ker to pelje v shizofrenično situacijo. Seveda je utopično pričakovati, da bi na podlagi dejanske obče volje država sploh lahko funkcionirala. Če je že eden proti, potem to ni več obča volja. Obča volja je lahko samo cilj oz. smerokaz, ki govori, da bi morala država skrbeti za tiste stvari, ki si jih želi veliko več kot zgolj navadna polovica državljanov. Ali je to 55% ali 80% ne vem. Vem pa, da pri odločitvah, ki prevagajo za nekaj promilov ne dobimo stabilne družbe in dobre države.

Injakijeve izjave lahko razumemo kot potrditev ali kot zanikanje besed Cocksove. Avtorica se do tega ne opredeli, zato se mora opredelitit gledalec sam. Injaki namreč pripoveduje o nasilju nad svojim bratom, ki so ga obtožili za umor nekega španskega politika in ga mučili ter imeli 2 leti zaprtega brez dokazov. Injaki pravi, da se mu zdi pomembno, da o prihodnosti in razvoju naroda odloča večina, da odloča narod v svoji državi sam. Tako usodo doživljajo številne manjšine, posamezniki in narodi. Injaki tudi pozna Slovence. To poznavanje majhnih narodov se mi zdi zelo simpatično, ker vemo kaj so pretrpeli in kaj trpijo. Samo zato, ker delimo isto izkušnjo se lahko v Sloveniji najde toliko ljudi, ki govorijo o Tibetu, Baskiji, Kurdistanu... (glej tudi to!)

Slovenci so se, pove Injaki, lahko odločili o svoji prihodnosti ne glede na to ali bi bila ta dobra ali slaba.
Vseeno je ali narod sprejema dobre ali slabe odločitve o svoji prihodnosti(važno je že, vendar ne tako kot to, da jih sprejemaš sam). Na dolgi rok je bolj pomembno, da jih sprejemajo Slovenci sami, ker bomo tako tudi sami odgovorni za svojo prihodnost. Ko nas je zavozil Beograd je prišlo do konflikta, ko nas bo Bruselj... Kdo si upa trditi, da ne bomo jezni. Važno je da je svobodna... Kajti v končni fazi se lahko vprašamo: kdo pa ve katera odločitev je dobra in katera slaba??? Evropa že ne. Evropa si samo domišlja ali pa je naivna. Pri tem vprašanju je pomembno edino to, da za svoja dejanja odgovarjaš sam. Da sam prevzameš odgovornost nase. "Sedaj smo najbolj odvisni od sebe!" To frazo so politiki po vstopu v EU uporabljali namesto "doberdan". Če smo res tako odvisni od samih sebe, zakaj potem prelagamo naše odločitve v roke tujcev?

-Torej lahko razumemo Injakija, kot potrditev izjav Cockseve in rečemo: če Španci ne bi imeli svoje države, ne bi tepli Baskov...
-Lahko pa Injakijeva izjava zanika besede Cocksove in rečemo: če bi imeli Baski svojo državo jih nihče ne bi tepel...

Seveda je razvidno, da podpiram drugo rešitev in zagovarjam sledeče: vsakemu narodu svojo državo!!!

P.s. s poševno pisavo so pisani moji pogledi, s pokončno dejstva, ki so bila podana v prispevku, z manjšo pa besedilo, ki ni nujno za razumevanje teksta...

Izgubljanje identitete v sodobnih načinih urejanja družbenih odnosov III

ŠE NEKAJ RAZTRESENIH IN ZANESENIH MISLI

Kje torej vidim rešitev? Kulture bi se morale zavedati, da se ne smejo napajati iz sovraštva (glej Islam in Evropa) do drugih in razlik med njimi ampak iz svojih lastnih vrednot in iz sožitja z drugimi. Rešitev ni v asimilaciji, rešitev je edukacija, emancipacija in emanacija. Ni rešitev internacionalizem, ne mešanje! Poznavanje vsega in ostajanje na svojem in ustvarjanje iz svojega je rešitev. Spoznati je treba, da razlike niso katalizator konfliktov, če jih poznamo in če verjamemo v svoje vrednote in da jih ni potrebno brisati, da bi dosegli blagostanje. Razlike morajo obstajati zato, da lahko sploh govorimo o Človeštvu. Zato, ker ne obstaja in ne more obstajati ena popolna kultura, ki bi vodila h končnemu cilju mirnega, stabilnega sveta, ki bi bil vedno v stanju blagostanja. Ne more biti samo ena ureditev prava in samo ena kultura ultimativan rešitev. Kot pravi Marko Uršič v članku z naslovom Prava strpnost je pripravljenost sprejeti drugo in drugačno človeško resnico lahko priznavamo in pristanemo na to, da obstaja ena absolutna Resnica (pa naj bo ta filozofska, religiozna ali nazorska; v tem primeru govorimo o slednji), nikakor pa ne moramo pristati na to, da smo lahko samo mi tisti, ki jo posedujemo: "Preprosto zato, ker jaz nisem Bog, nisem absolutni Duh, nisem tisti véliki Subjekt, ki vé. Vse meni in nam vsem znane resnice so človeške resnice oziroma so različna, človeška razumevanja resnice". Samo različne kombinacije genov, okolja in vzgoje omogočajo ohranjnanje te raznolikosti, ki odpira neskončne možnosti spoznavanja "prave" nazorske resnice. In tudi znotraj teh kultur, je potrebno vzdrževati mnoštvo pogledov, ker človek ne more in ne sme biti predestiniran s tem, ko se rodi znotraj ene kulture.

Novo vprašanje: ali ne bi morali tako veliki imperiji umreti s koncem preseljevanja narodov in koncem ekonomskih migracij. Pravzaprav, da. Vsak narod bi moral imeti svojo državo in odločati o lastnih zadevah. Ekonomske migracije bi morale postale list v zgodovini, ko bomo nehali biti obsedeni z nepotrebnim delom in če se bo uresničila napoved enopetinske družbe (glej Pisarije). To se bo zgodilo samo, če bodo ljudje vse to dojeli brez uporabe prisile, manipulacije in lažnih obljub. Treba bi bilo investirati v znanje v pozanvanje. Nova doba, doba znanja bi se porajala. Doba, ki jo vsi tako napovedujejo pa nihče noče stopiti vanjo.

Če je integracija edina pot h končnemu cilju blagostanja, miru in stabilnosti, se človeštvo ne zaveda svoje bede.

Ni v zakonu in ni v Državi rešitev za vse probleme človeštva, ker je samo človek nosilec tega sveta, rešitev lahko izhaja samo iz njega... Kulture, katere pripadniki niso (še) sposobni na miren način reševati problemov in konfliktov in sami reševati svojih težav, se ne da rešiti z zapovedjo mirnega reševanja in združevanjem... Pripadniki kulture, ki mislijo, da je edino njihova pot edina primerna in zveličavna pa najsibode ta še tako dobrohotno mišljena so tisti, ki katalizirajo konflikte. André Comte-Sponville v svoji Mali razpravi o velikih vrlinah pravi: »Katoličan je lahko – subjektivno – prepričan o resnici katolištva. Toda če je intelektualno odkrit (če ljubi resnico bolj kot gotovost), mora priznati, da o njej ni sposoben prepričati protestanta, ateista ali muslimana, kljub temu, da so izobraženi, inteligentni in iskreni. Vsakdo, naj bo še tako prepričan o tem, da ima prav, mora torej sprejeti, da tega ne more dokazati, in zato je na enaki ravni kot ta ali oni od njegovih nasprotnikov, ki so prav tako kakor on prepričani, da imajo prav, a so ga prav tako nesposobni prepričati …«

Potrebna je druga renesansa, ne revolucija, ne evolucija. Vse znanje, ki omogoča, da na svetu ne bi bilo več konfliktov in težav že obstaja. Moramo se le na novo zavedati tega. Zato je potrebna renesansa z vodilom: V človeku je čas, ko bo človek človeku: človek. V človeku je čas, ko bo narod narodu: narod.

Seveda vse to ni neka realna prihodnost ampak cilj za katerim je treba nenehno težiti in stremeti.

Mogoče sem naiven, mogoče neumen ampak trenutno se je to vse pretakalo po mojih možganih.
In sedaj, ko je vse to na ekranu pred mano upam,
da to res ni zadnji stadij do katerega sem prišel,
ker se vse skupaj sliši preveč enostavno...

Izgubljanje identitete v sodobnih načinih urejanja družbenih odnosov II

ALI JE POVEZOVANJE LAHKO SREDSTVO BOJA PROTI KONFLIKTOM IN TEŽAVAM?

Katere družbe so torej bojazljive družbe, ki želijo vse odnose urediti na tak način in kateri so indikatorji, ki kažejo na to? V ta sklop si bom drznil umestiti, kot sem že omenil tudi nekaj večjega in to je EU. Temu pa bi dodal rad še eno razsežnost: ali ni tudi povezovanje držav tista točka v družbi, ko narodi zaradi strahu uberejo bližnjico, namesto da bi se soočil z njim in to bližnjico poimenujejo povezovanje (tu za razliko od vnosa z naslovom Žalostna preobrazba človeka nekako pričakujem, da se Lisjak ne bo strinjal) . Ta strah, pa naj bo to strah pred konflikti (novo vojno ali raznimi novodobnimi oblikami terorističnih napadov) ali težavami (novo kugo, lakoto, ekonomsko krizo, socialno nestabilnostjo), žene ljudi v povezovanje.
Miselnost, ki stoji za tem bi lahko strnili takole: "Skupaj smo močnejši in zato lažje premagujemo težave. Konfliktov pa ne bo, če se bomo združevali na podlagi skupnih vrednot."
Ali bi lahko torej Lisjakovemu sestavku dodali: "le ta se imenuje EU v primerih zlorabe strahu pred konflikti in težavami narodov"??? (Vsaka asociacija z Glassnerjevo kulturo strahu se je pojavila čisto nenačrtovano in omogoča samostojno diskusijo.) Po mojem mnenju je odgovor DA.

Kaj je torej pri povezovanju držav takega, da je sposobno uničevati človeško identiteto :

1. Zgoraj opisano vdiranje pravnih pravil v vse pore človekovega življenja: nezaupanje v človeka, ki vzpostavlja možnost tiranije in mu odreka sposobnost samoiniciativnega urejanja družbenih odnosov, vzgoji in kulturi odreka sposobnost biti družbotvorni (zadeva ni nujno povezana s povezovanjem, je pa definitivno z našo novo Državo)...

2. "Prisiljevanje" h oblikovanju velikih skupnosti: nezaupanje v posameznika ali posamezen narod, da se je sam sposoben oblikovati in umestiti na svoje mesto pod soncem in da je sam sposoben reševati svoje (specifične) težave...

3. "Prisiljevanje" k skupnim vrednotam: nezaupanje v človeka in odrekanje sposobnosti le temu, da bi odnose urejal na miren način, s tem ko se priznava, da le iskanje skupnih (mutatis mutandis tudi z izbrisom različnih) identitet vodi v družbo brez konfliktov...

PREPREČEVANJE KONFLIKTNIH SITUACIJ IN REŠEVANJE TEŽAV

Povezovanje držav pomeni (vsaj zame) uničevanje identitete in omejevanje človeka v vsej njegovi družbeni razsežnosti. Gre za uničevanje tiste identitete, ki je ne more nadomestiti noben razlog na tem svetu, ki bi terjal njeno uničenje. Govorim o izgubi identitete preko izgube kulture in preko izgube duha, preko izgube zemlje in gospodarstva... Upravičeno je z ohranjanjem miru, stabilnosti in blagostanja (glej preambulo Pogodbe za ustavo).

Načeloma EU razglaša, da je tu zato, da ohranja skupne vrednote, vendar pa debata o krščanskih koreninah Evrope kaže na to, da je nemogoče najti širok konsenz glede tega kaj skupne vrednote pri 400 milijonih prebivalcev sploh so. Problem imamo torej že pri iskanju skupnih vrednot med narodi, ki naj bi imeli neko skupno točko. Kako se bo zataknilo šele pri iskanju skupnih vrednot med civilizacijami, ko se spogledujemo s Turčijo (glej vnos Islam in Evropa). Skupni imenovalec po mojem mnenju obstaja. Neke univerzalne horizontalne vrednote zagotovo obstajajo ampak ali so te tista differentia specifica, ki oblikuje posameznikovo identiteto. Te univerzalne vrednote tako ali tako definirajo vsakega človeka (no vsaj večina kultur od človeka to pričakujejo kot od njihovega pripadnika) tiste vertikalne pa so šele tiste, ki izoblikujejo narode in kulture. Razlika med identitetami različnih kultur je v podrobnostih. Zato ne potrebujemo EU za to, da bi bili Evropejci, potrebujemo pa lastno Slovenijo za to, da bomo lahko ostali to kar smo bili do sedaj: Slovenci. Skupne vrednote bomo ohranjali najbolje tako, da bomo ohranjali svoje lastne, ki tudi vsebujejo te skupne. Ne potrebujemo EU, da na tem kontinentu ne bo več vojn, potrebujemo pa samozavestne z lastnimi vrednotami napolnjene države.
Cena vsega tega povezovanja je namreč previsoka saj vodi v globalno vas v kateri v končni fazi ne moremo pričakovati razlik med ljudmi. Unifikacija in harmonizacija prava. To je brisanje razlik, ki se opravičuje z uvajanjem nekonfliktnosti. Bolonjska reforma, lizbonska strategija, skupna monetarna politika, skupna kmetijska politika... Tudi to je brisanje razlik. In to je tudi reševanje skupnih težav. Eksternalije takih reform in skupnih politik pa bodo vse prej kot pozitivne. Tako široko zastavljeni projekti ne morejo prinesti pozitivnih učinkov za vse države, saj so si te preveč različne, da bi lahko en ukrep vsem prinesel večje blagostanje. Kar je dobro za Nemčijo je za Ciper slabo in obratno. Logično, mar ne?

Evropa je tu tudi zato, bo kdo porekel, da ohranja tiste specifične vrednote, ki ohranjajo pestrost in raznolikost kultur. Posledično tako tudi skupne. Pa je to res? Vprašamo se lahko kako npr. prost pretok ogromnih količin ljudi in mednarodnega kapitala vpliva na ohranjanje kulturne mikroklime in t.i. vertikalnih vrednot? Lahko ne bi vplival ampak samo pod enim pogojem.

Najprej sem hotel napisati, da je ta pogoj emancipacija pa sem si rekel, da bom šel vseeno pogledati v slovar tujk preden se sklicujem na to tujko (to skušam storiti vedno, če ga le imam pri roki) in sem ugotovil sledeče. Ugotovil sem, da pojem emancipacije kot je razložen v Velikem slovarju tujk (Cankarjeve založbe), ne ustreza moji predstavi. Mislil sem, da ima neko vrednostno konotacijo; nekako v smislu zavzemanja za svoje vrednote pa slovar podaja le suhoparno razlago:

emancipiran -a -o (gl. emancipacija) osvobojen, enakopraven

Pogledam pod emancipacijo in poleg rimskega instituta mi slovar prinaša pridobitev enakopravnega položaja (npr. žensk, priseljencev)... Torej sem storil prav ko sem pogledal v slovar! Sama emancipacija brez vsebine je ničvredna. Ampak glej, glej... Eno stran pred tem je tičal pojem, ki je opisoval mojo predstavo o pogoju, ki bi moral obstajati, da bi se lahko spustili v dogodivščino z naslovom EU brez negativnih posledic (no očitno tudi brez kakeršnihkoli pozitivnih in zato se ne bi spustili, ker ne bi bila potrebna). Skratka pojem, na katerem se mi je ustavil pogled je bil emanacija. Z emanacijo je mišljeno razširjanje oz. izžarevanje (npr. narodne zavesti). Da to je to! Emanacija. Če bi narod oz. narodi emanirali (svojo narodno zavest, ne pa bili samo emancipirani) do zgodbe o EU ne bi nikoli prišlo. Pot, ki jo ubira EU je napačna saj želi najprej vse pomešati in forsira pretok vsega in vsakogar, pri tem pa spregleduje, da bi bilo najprej treba podpreti in poživiti kulturno mikroklimo in šele nato se igrati EU (no ampak če bi najprej podprli mikroklimo potem se ne bi nihče odločil za zgodbo imenovano EU, kajneda?). V primeru Slovenije in ostalih novopridruženih članic bi bilo potrebno toliko več truda, da bi emanacija prišla na nekdanjo raven pred obdobjem pretirano dobrohotnih držav, ki so slabega pol stoletja bolj kot posameznik vedele, kaj je dobro zanj in s tem povzročile globoke rane v vertikalnih vrednotah narodov.

Poglejmo si samo primer kapitala (lahko bi govorili tudi o problemih pretoka dobrin, ljudi, problemu kupovanju zemlje). Kapital je v novem veku zamenjal moč meča. To je jasno. Danes ni več normalno, da si neko državo podrediš z mečem ampak tako, da si podrediš njeno gospodarstvo. Danes sicer obstaja še slabši položaj in sicer ta, da si potem ta kapital podredi Državo. Seveda ni tak problem, če si podredi državo, ki nima vtkanih svojih korenin v vse pore družbe (čeprav je tudi to nezaželjen pojav ampak točka za liberalno državo pred pretirano dobrohotno Državo). Problem je ta, da se ta kapital začne preko Države, ki je razpredla svoj koreninski sistem v vse celice družbe, posluževati njenih vzvodov in vplivati na vse in vsakogar. Še huje kot to da gospodarstvo ene države prevzame neko državo je kadar kapital nima nacionalnega predznaka in si izposoja vzvode kar vseh držav po vrsti. Kapital kot tak ne predstavlja nevarnosti, da bi si podredil Državo, če izhaja iz te države saj nikoli ne bo mogel npr. preseči njenega proračuna ali mu vsaj priti blizu in si s tem ustvariti močno pozicijo in vpliv. Obstaja pa veliko korporacij, ki imajo več čistega dobička kot ima marsikatera država na svetu velik celoten proračun. Da se razumemo: nisem proti svobodnemu kapitalizmu! Ha še zdaleč ne! Menim samo, da mednarodne multiancionalke oz. mulitkorporacije prinašajo več škode kot koristi. Nisem tudi za prepoved kroženja mednarodnega kapitala (to bi bilo usmerjeno v neliberalno družbo, ki pa je nočemo) . Toda, če že imamo nekaj v svojih rokah, menda tega ne bomo spustili. Prodati da, tujcem ne. Vprašanje: koliko kulturnih prireditev na Dolenjskem financira Krka in koliko Reanult? Odgovora sta znana: skoraj vse in nič! In kdo si upa trditi, da je delavcu ali delavki v Reanultu ali Krki vseeno ali je Slovenec oz. Slovenka ali Zambijec oz. Zambijka (če povzamem vprašanje Nika Grafenauerja, ki ga psotavlja v članku Zagovor blazneža in potomcev in brez kakeršnegakoli negativnega predznaka označimo Zambijo za kulturno ubogo deželo; seveda v primerjavi s Slovenijo). Mednarodnemu kapitalu namreč JE vseeno! Kaj v končni fazi ostane od države kjer državljani niso v večini ali ne odločajo o svojih gospodarskih in političnih zadevah sami? Komaj kaj!

Izgubljanje identitete v sodobnih načinih urejanja družbenih odnosov I

Odlomek iz Kosovelovega razmišljanja z naslovom Kriza:

»Vidim vas: majhni ste; ne zaradi števila, zaradi plahosti. Zakaj obupujete, ko se preraja človeštvo? Ena rešitev prihaja: rešitev človeštva. Vi pa ste maloupni in umirate. Ali ne čutite tega svetlikanja? Ali ne čutite gibanja množic? Novo človečanstvo vstaja. Kaj, če prihaja iz nižin! Ponižano je bilo. Kaj, če prihaja iz dna! Oskrunjeno je bilo. Kaj, če prihaja z nevihto in strelami! Tlačeno je bilo. Samo eno je: da prihaja, da prihaja! Odprite okna, odprite duri, osvobojeni človek prihaja! Poklonite se njegovemu trpljenju, pokleknite pred njegovim ponižanjem, pozdravite njegovo silo! Kajti iz trpljenja se je rodila radost, iz ponižanja poveličanje, iz sile vstajenje. Veliko trpljenja je bilo, veliko ponižanja! Ali ne radost ne poveličanje nista vstala iz njega pri nas. Jaz pa prinašam radost, poveličanje in vstajenje. V meni je čas, ko bo človek človeku: človek. V meni je čas, ko bo narod narodu: narod. Dajte mi roko, plahi, ponižni, zasužnjeni, dajte mi roko, da gremo v vstajenje…«

Odlomek iz Lisjakovega vnosa z naslovom O prohibiciji ali Žalostinka za vinom in kulturo:

»So pa družbe, ki so obupale nad neotesanostjo svojih članov in so, namesto da bi vztrajale na trdni in mučni poti postopne vzgoje, raje izbrale bližnjico: ta se imenuje "tiranija" v primerih zlorabe svobode, "cenzura" v primerih zlorabe govorice in pisanja, in "prohibicija" v primerih zlorabe alkohola. Te družbe imenujemo "neliberalne" družbe in jih imamo pravico zaničevati, njihove ukrepe pa z vsemi močmi zasmehovati in omalovaževati (kar seveda- to je menda jasno- ne pomeni, da se sami zavzemamo za zlorabo svobode, govora in rabe alkohola; pač pa se zavzemamo za kulturo in tradicionalne vzgojne ukrepe).«

Že dalj časa mi ne, da miru Lisjakova že citirana izjava o tem kaj naredi družbo za barbarsko oz. neliberalno. In od tistega, vsaj zame tragičnega 1. maja, ko smo izgubili državo mi ne da miru Kosovelov stavek, ki ga lahko preberete zgoraj v odebeljenem tisku. Za začetek naj definiram problematiko tega razmišljanja. Skupna točka obeh citatov je namreč ena in ta se kaže v problemu sodobnega načina urejanja družbenih odnosov. Specifično sem se malce poglobil v izgubljanje identitete v kar po mojem mnennju nekaj teh zgršenih procesov neizbežno vodi.

PRAVNI OPTIMIZEM KOT SREDSTVO UREJANJA DRUŽBENIH RAZMER

Ali je res mogoče vse družbene probleme urediti z lepo popredalčakanimi prepovedimi in dovolitvami v pravnih aktih. Ta miselnost ni značilnost levice ali desnice (čudovit Makarovičev prispevek o tem tule). Je miselnost Oblasti, je miselnost Države z veliko začetnico. Uvesti horo legalis je bilo zmeraj lažje kot pa otroka vzgojiti, da ne bo počel neumnosti, lažje je sprejeti zakon o preprečevanju nasilja v družini kot pa delovati na področju prevencije, svetovanja in programih AA. Ves ta optimistično nastrojen proces vdiranja norm v vsakdanje življenje vodi v depersonalizacijo človeka. Odvzema mu dostojanstvo s tem, ko pravi, da država pač že bolje ve kaj je dobro za njega in kaj ne. Na tem mestu bo kdo porekel, da vendar v demokraciji človek sam vpliva na to kdo vodi državo in kakšne norme ta določa ampak moramo si priznati, da državljani določijo samo to, koga bo Država uporabila za marioneto, določijo samo to katero masko si bo nadela. Ljudi, ki nastopijo oblast, posrka vase moč Države in od tistega trenutka se oddalijo od svojih volivcev bolj kot so pripravljeni priznati. Neliberalna Država odvzema ljudem možnost (in hkrati tudi zanika sposobnost) samoourejanja medsebojnih odnosov. Pravo vdira v najbolj banalne pore družbe (ne banalne za družbo ampak banalne v razmerju do tega kaj bi sploh moralo zahtevati pozornost prava in to je po mojem mnenju le tisto najosnovnejše). In zakaj potemtakem tak vdor vodi v razvrednotenje? Otroci danes ne smejo popivati, ker je to malum per se ampak ker je to malum prohibitum. Od teh dni dalje ne bodo več posedali po barih, ker bi jih starši naučili, da to ne koristi ne njihovemu zdravju niti jim ne prinaša nobene druge koristi ampak zato, ker se bodo bali inšpektorjev ali palice staršev. Razvrednotenje družbe pravim in kdo bo porekel da pravo še posebej poudari in opozori na to kaj je nemoralno v naši družbi! Že, že, ampak ko nastopijo take prepovedi se po njih ravnamo zaradi strahu pred sankcijo in tu vrednota izgine v pozabo. Če bi se ravnali po načelih, ki bi nam jih privzgojili starši bi že samo to bilo dovolj in norme za tako banalne zadeve ne bi potrebovali (spet ne razumeti banalnosti napačno). Ko na tako širokem področju prepovedana dejanja zamenjajo zavržna dejanja le to izrine uporabo vrednot, ki jih nadomešča uporaba zakona. Ni več vrednostnih meril, ki pravijo kako se je treba vesti. Obstajajo samo prepovedi in dovolitve, ki ne temeljijo na ničemer, ker se začne pozabljati zakaj se je sploh neka prepoved uvedla. Ta pravila postanejo totalno relativne narave. Poljubno mešetarjenje Države s prepovedjo in zapovedjo pa lahko pelje le v leto 1984. Liberalna družba izgine, ker ta nujno temelji na vrednotah in na pravicah (da mi ne bo kdo očital nekompatibilnosti z vnosom z naslovom Pravica in Odgovornost ali Odgovornost in Pravica bom tu uporabljal besedo pravica kot sem ga razumel na tistem mestu) in ne na pravnih dolžnostih in prepovedih.
Seveda bolj na pravicah negativne kot pozitivne narave (pravice pozitivne narave morajo biti omejene le na najnujnejše zadeve). Pravice pozitivne narave so katalizator, ki kar se da hitro pripeljejo do tega, da tisti, ki pravico zagotavlja (t.j. Država) s pravico razpolaga in jo v končni meri tudi lahko (ne pa nujno) zlorablja. Kdor pač financira tudi upravlja. Če se navežem na debato o privatnem šolstvu v Sloveniji je minister lepo razložil, da če država financira si tudi lasti funkcije regulacije in nadzora. Tako največja nevarnost razvrednotenja družbe obstaja ravno tam, kjer se dobrohotna Država ponudi, da bo iz ramen ljudi prevzela bremena vzgoje in kulture, da bo ona namesto njih razločevala dobro in slabo. V končni fazi pa bo iz tega naredila le prepovedano in dovoljeno per se. Da ne bo nesporazuma, ne trdim, da je nasprotje liberalne države socialna država. Nasprotje liberalne države je le totalitarna država, ki pa se lahko najlažje razvije iz pretirano socialne države. Ta danes izredno prisotna miselnost naše nove Države po imenu Evropska unija je torej, kljub temu da je mišljena izredno dobrohotno na dolgi rok (seveda ne nujno, dokler se ta dobrohotneži ne odkrijejo kako dobro se da ta koreninski sistem Države izkoriščati), nevarna.
To, da ima naša nova država večje težnje biti Država kot pa Slovenija sama si lahko ilustriramo s sledečim primerom (ostali primeri so navedeni tekom nadaljnjega razmišljanja). Preštel sem število besed Pogodbe za ustavo in pa naše Ustave in prišel do sledečega rezultata:

Pogodba o ustavi za Evropo: 123.813
Ustava RS: 7.899

Heroj, ki ga nihče ne razume

Pogoj za branje je poznavanje filma Heroj!

Ljudje se odrečejo svojim življenjem zaradi mnogih razlogov.
Za prijateljstvo, za ljubezen, za ideal.
In ljudje ubijajo zaradi istih razlogov...

Film z naslovom Yīng Xióng bolj znan pod imenom Heroj sem si ogledal kar petkrat. Vsakič sem ga videl drugače, saj je vsakič minilo približno eno leto med vsakim ogledom in moje razmišljanje ob njem je bilo vsakič drugačno. Prvič sem bil očaran nad vso vizualno čutnostjo in hkratnem izrazu moči v enem. V načinu prikaza spokojnosti in miru ter bojevitosti in nasilja. Naslednjič sem bil razočaran nad sporočilom, ker sem mislil, da gre za opravičevanje diktature. To ugotovitev, ki me je razžalostila, so podprle številne teme na imdb-ju, ki so Heroju priznavale vso mojstrstvo kar se tiče forme, glede vsebine pa so ga enačile s Hitlerjevim propagandnimi filmi in pa opravičevanjem politike Kitajske do Tibeta in pa Tajvana. Nerazumevanje Američanov je temeljilo na slabem prevodu besede "tiān xià", ki je bila prevedena kot "our-land" in ne kot praviloma "all under heaven" (kar danes potrjuje tudi wikipedia). Jaz bedak sem imel seveda pravilen prevod (film je namreč posnet v mandarinščini) pa sem si dejal, da tipi na imdb-ju že bolje vedo. Medtem sem se seznanil s Kofucijem in Mencijem. Samo posredno vendar dovolj, da sem začel dvomiti, da bi lahko režiser Yimou, ki izhaja iz te tradicije in ki snema filme, katerih sporočila o ljubezni bi lahko postavili ob bok krščanski samoodpovedujoči AGAPE, opravičeval diktaturo. To mojo domnevo je potrdil intervju v katerem je dejal: "Eden izmed člankov je imel resnično prav, ko je dejal, da je vse pravzaprav najprej cesarjeva napaka. Pravzaprav je izbira določene dinastije včasih samo naključen tehničen detajl. Pri tem res nimam pravila, ki bi mu sledil." Zato je po prelistanem prevodu Štirih knjig sledilo presenečenje.

Pa pojdimo po vrsti. Torej postavlja se vprašanje ali se Heroj oz. Brezimeni, odpove življenju in s tem upravičuje cesarjevo diktaturo ali pa gre za kak drug razlog?

(Sledeči interpretaciji sta posplošeni vendar mislim, da tisti, ki so si film ogledali vedo za kaj gre)

Prva interpretacija:

Heroj se žrtvuje in ne ubije cesarja zato ker spregleda, da je cesar vojeval vse te vojne zato, da ne bi bilo nobene vojne več. Tisto kar ga prepriča je to kar mu Zlomljeni meč napiše v pesek. "OUR LAND"! Heroj se ob tem zave, da je njegovo življenje ničvredno nasproti vsem življenjem, ki bodo s tem rešena. Tega se zave v pogovoru s cesarjem, ko mu ta razloži zakaj je vojna potrebna. Milijoni ljudi, ki živijo v miru so vredni žrtvovanja tisočev drugih in Heroja samega, ker ogroža cesarjevo diktaturo.

Druga interpretacija:
Heroj ne ubije cesarja ker uvidi da nasilje pelje v nasilje in da le odsotnost meča v srcu vzpostavi mir "ALL UNDER HEAVEN" in ne meč sam. Heroj ni prišel tja, da bi ubil cesarja ampak da bi ga razsvetlil. Tudi cesar v svojem monologu pride do Herojevega spoznanja .

Pravkar sem ugotovil! Ta zvitek Zlomljenega meča ne vsebuje skrivnosti njegovega mečevanja. To kar razkriva je njegov najvišji ideal. V prvi stopnji postaneta človek in meč eno. Pri tem lahko tudi rezilo narejeno iz trave postane smrtonosno orožje. v naslednji stopnji meč ne prebiva v roki ampak v srcu. Tudi brez meča v roki lahko bojevnik zakolje sovražnika na sto korakov. Toda najvišji ideal je dosežen, ko meč popolnoma izgine. Bojevnik zaobjame vse okoli sebe. Želja po ubijanju ne obstaja več. Samo mir ostaja.

Cesar ima sprva namen, da si bo pokoril še več kot zgolj šest kraljestev, da si bo pokoril cel svet in zbrisal vse te smešne pisave in razlike med ljudmi, ki neizbežno ustvarjajo vojne. Toda kaj se zgodi na koncu? Cesar postavi kitajski zid. Njegovega dosežka t.j. unificiranja šestih kraljestev ne more več negirati, lahko pa ohrani to stanje in pusti druge narode pri miru. "All uder heaven" ne kaže na združitev vseh ljudstev pod nebom ampak na združitev vseh ljudstev pod načelom Neba.

Kaj sploh je načelo neba si lahko zgolj oslikamo z naslednjimi primeri iz Štirih knjig?

Pogovori 7, 23: Zaupanje v Nebo

Mojster je rekel:" Nebo je v meni ustvarilo krepost, kaj mi lahko storijo sovražniki?"

Meng Zi 13,1 Človek in volja neba I.

Meng Zi je dejal:" Kdor svojemu srcu pride do dna, spozna svojo naravo. Človek, ki spozna svojo naravo, pa spozna Nebo. Kdor čuva svoje srce in goji svojo naravo s tem služi nebu. Med zgodnjo smrtjo in dolgim življenjem zanj ni razlike. Ko pričakuje, karkoli bo že prišlo, neguje svojo osebnost. S tem uresničuje voljo Neba."

Meng Zi 13,2 Človek in volja neba II.

Meng Zi je dejal:" Vse je volja Neba. Vsakdo naj poslušno sprejme, kar mu gre. Kdor pozna voljo Neba se ne bo postavljal ob zid, ki se lahko vsak hip sesuje. človek naj pot opravi do konca in potem umre; tako določa volja Neba. Ni pa volja Neba, da bi kdo moral umreti vklenjen in v sponah."

Meng Zi 14,4 Zoper vojno

Meng Zi je dejal:" So ljudje, ki pravijo:" Izveden sem v postavljanju bojnih vrst. spoznam se na vojskovanje." to je pa zločin. Če je vladar države nagnjen k nravnosti, ne bo imel sovražnikov na svetu..."

Mencij, ki je živel v "obdobju vojskujočih se držav" je nasprotoi rešitvi, ki so jo nekateri videli v diktaturi postavljal t.i. "kraljevsko pot", ki je (kot piše Maja Milčinski v komentarju prevoda Štirih knjig) podaljšek ugotovitve o človekovi primerno dobri naravi in zahteva, da vladar načelo dobrohotnosti skrbno priredi načelom svoje funkcije. Nebo v kitajski filozofiji ne pomeni Boga, je bližje pojmom poti, smisla ali kozmičnega načela. Nebo je neločljivo povezano s pojmoma vrlin LI in REN. Ren je najvišja stopnja osebne moralnosti, ki jo človek doseže s samooblikovanjem in je podobna pojmom dobrota, dobrohotnost, nravnost, ljubezen... Li pa je izraz Rena v stiku z drugimi ljudmi. Človek kot homo politicus mora svoja načela izvrševati, ne samo pri sebi, ampak tudi v razmerju z drugimi.

Če bi obveljala prva interpretacija potem bi to, da se je Heroj žrtvoval (zato ker bi mislil, da njegovo življenje ne pomeni nič v primerjavi z vsem mirom, ki ga bo prinesel cesar, ko bo pobil še nekaj tisoč ljudi) privedlo do še večje ekspanzije, saj bi cesar, pameten kot je bil, dobil potrdilo, da je to kar dela prav, da ga je njegov največji sovražnik razumel in upravičeval s svojo smrtjo njegov način vladanja. Pa se to ni zgodilo. Cesar je postavil kitajski zid. To in pa vsi zgornji citati, ki dokazujejo, da Nebo ne more biti mišljeno kot prostor ampak kot načelo, popolnoma rehabilitira Heroja. Dokazuje, da je Heroj učitelj, ki je pripravljen žrtvovati svoje življenje za ideal in ne bojevnik. Heroj ne opravičuje svoje smrti, tako da priznava, da je njegova žrtev potrebna za mir, ki ga ustvarja samo diktatura. Smrt je logična posledica tega, da je kot učitelj dosegel svoj namen in svoj ideal. Njegova misija je izpolnjena in smrt zanj ne pomeni nič tragičnega.

Sicer pa se že veselim šestega ogleda pred tem pa bom zagotovo prebral Konfucija in Mencija do konca in spet in spet... Upam da me čaka novo presenečenje. Saj so najboljši filmi, ki rastejo z nami in mi z njimi.