ponedeljek, september 25, 2006

Kdo se boji črnega moža?


DEJSTVA

Nemčijo so zadnje volitve v deželni parlament spravile pred novo preizkušnjo. Dežela Mecklenburg- Pomorjansko je namreč že tretja dežela na vzhodu, kjer je stranki NPD uspelo priti v deželni parlament. Nič čudnega ne bi bilo pri vsej tej stvari, če ne bi stranka, ki se uradno imenuje Nacionalno-demokratska stranka Nemčije, hodila po stopinjah nacizma in si tako prislužila pridevnika neonacistična. Politiki in judovska skupnost v Nemčiji bijejo plat zvona. Vsi pozivajo Zvezni urad za zaščito ustave naj prepovejo to stranko. Tako dejanje v zgodovini urada ne bi bilo unikatno saj je urad v preteklosti že prepovedal nekaj podobnih (sicer bolj levo usmerjenih) ekstremističnih strank. Urad vrača žogico in umirja vrelo kri, ko razglasi, da ima stvar pod nadzorom s tem, da imajo stranko pod drobnogledom in da imajo veliko notranjih informatorjev.

Ob vsem tem viku in kriku, ki ga je zagnala ne samo nemška javnost in politika, se je potrebno vprašati kje leži vzrok tega negativnega fenomena in kakšne so možne metode preprečitve.

VZROK

Vzrok je jasen. Zgodovina nam pove veliko o vzrokih za pojav totalitarizma. Ti so nepresenetljivo vzcveteli ravno takrat, ko je družba dosegla dno. Prav po prvi svetovni vojni je namreč evropska družba (v nekaterih državah) bila tako na moralnem kot tudi ekonomskem dnu, da sta obup in pa nezaupanje v demokracijo vodila ljudi v podporo najbolj norih sistemov kar jih je doživelo človeštvo. Širilo se je nezaupanje do (meščanskih) strank, ki so zakuhale 1. svetovno vojno. Pojavljali so se ljudje, ki so ponudili izhod. Fašizem, nacizem in komunizem so bili za veliko Evropejcev zadnja rešilna bilka.

Danes stanje v Evropi ni takšno kot po prvi svetovni vojni. Kar pa ne pomeni, da ne obstajajo skupine ljudi, ki so se znašli na ekonomskem in moralnem dnu družbe. Očitno jih je ravno dovolj, da stranke, ki ponujajo instant rešitve problema dobivajo nekajprocentno podporo. Pa to ni zgolj podoba Nemčije. Desničarski populisti cvetijo prav tako dobro, če ne še bolje (sicer niso tako skrajni kot neonacisti), tudi v Avstriji, Franciji, Belgiji... Med volivci in pa simpatizerji se pojavljajo tudi ljudje, ki niso iz družbenega dna, kar je za politike še posebej skrb zbujajoče. Sam sicer ne vidim velikega razloga za preplah zaradi slednjega dejstva. Večja nevarnost predstavlja množica, seveda pa se sredi take množice vedno najdejo tudi bogati bedaki in oblastiželjniki, ki si pri vzponu na oblast obetajo koristi za sebe. Večja nevarnost je, kot sem že omenil, dno, ki ga doseže neka skupina ljudi, dno, ki vodi v nezaupanje do politike, do demokracije, do tiste politike in demokracije, ki naj bi jih spravila na to dno družbe.


PREPREČEVANJE

V teoriji (poudarjam: v teoriji!) naj bi obstajal evropski in ameriški model soočanja z deviantnimi strankami, gibanji, združenji, ipd.

  • Evropski model naj bi temeljil na prepovedi takih strank.

  • Ameriški model pa temelji na dopuščanju delovanja takih strank.

Vsak model ima svoje pomanjkljivosti in svoje prednosti. Kolikor večje je zaupanje v civilno družbo in samega sebe, toliko manj se bo uporabljal evropski model in obratno.

Evropski model, ki temelji na enostavni prepovedi, ima to prednost, da vsaka prepoved onemogoči širši razmah neke ideje. Slabost pa je ta, da se problema ne rešuje pri vzroku ampak pri posledicah. Prepoved neonacistične stranke je lahka pot. Vendar taka prepoved kaže na poraz demokratične politike. Če so namreč politiki povzročili, da je del družbe dosegel tako dno, da več noče razmišljati znotraj demokratičnih opcij, so pravzaprav oni odgovorni in poklicani, da to tudi popravijo. Uspeh neonacistov je obratnosorazmeren z rastjo življenjskega standarda. Politiki pa s prepovedjo ubirajo lažjo pot in bežijo pred odgovornostjo. Rakotvorne celice družbe izrežejo brez, da bi poskusili rešiti ud z obsevanjem. Namesto da bi prevzeli odgovornost in izboljšali življenjski standard prepovejo stranko z izgovorom, da je politična orientacija mladih (večinoma so med podporniki ekstremistov mladi) zacementirana in da je tako determinirana, da se tako ali tako nič več ne da popraviti. V slednje sam nikakor ne verjamem.

Ameriški model se naslanja na zrelost civilne družbe. Ta model, mi je bil pri sociologiji ponazorjen s primerom zborovanja Ku Klux Klana. Po ameriškem modelu se Ku Klux Klan ne bi bil nikoli prepovedal ali ukinil (mislim, da v praksi tudi dejansko nikoli ni bil ukinjen ampak se je bolj razdelil in ukinjal zaradi notranjih ensoglasij). Politika položi odgovornost za reševanje tega problema na civilno družbo, kateri zaupa. Na civilni družbi pa je, da deviantna stališča Ku Klux Klana zavrne. Če ponazorim torej z banalnim primerom: ko ima Ku Klux Klan zborovanje, se tudi soseska v kateri le-to poteka, organizira in ima svoje protizborovanje. Ker so ponavadi taka in podobna ekstremistična združenja v manjšini se pred ogorčeno množico raje umaknejo. Kontra angažma jih praktično osami, izolira in jim prepreči kakršnokoli širšo udejstvovanje.


ZAKLJUČEK

Napovedana prepoved neonacistične NPD tako ne more pomeniti drugega kot poraz politike pri ustvarjanju pogojev za zdravo civilno družbo... Če bi politika imela čisto vest bi tako delovanje NDP dopuščala in če bi bila politika uspešna, do takega uspeha NPD sploh ne bi pršlo.

Podobna razprava bi se lahko odprla pri vprašanju ali prevesti Oriano Fallaci ali pa Bin Ladna (seveda ju ne gre metati v isti koš) in njuno delo objaviti. Odgovor je odvisen od tega kakšno zaupanje v družbo ima tisti, ki daje odgovor... Skrajni dvomljivci bodo seveda zahtevali prepoved teh del, dvomljivci bodo rekli, da sami ne bi tega objavili, naivneži bodo rekli, da bi jih objavili, saj naj bi bila družba intelektualno sposobna obračunati s takimi deli... Sam se uvrščam med slednje... Upam namreč, da smo dosegli stopnjo, ko bomo sami pozdravili svoje rakotvorne celice brez nepotrebnih kirurških posegov...

ponedeljek, september 04, 2006

Potop v močvirje tišine

Sledeče razmišljanje je namenjeno natečaju, ki ga je razpisala mlada nastajujoča revija Izmus. Povabilo, ki sem ga dobil sam je bilo osebne narave vendar sem ga zasledil tudi na internetu tako, da vsi ki vas zanima razmišljanje na temo "Študent naj bom?" nujno preberite tole. Ni še prepozno!

Če sem iskren, ne vem, kako sem prišel do takih predstav o študentih, kakršne imam. Ne vem niti tega, ali so študentje bili sploh kdaj takšni ali jih je take naslikalo le leto 1968. Ne vem tudi, če bodo taki sploh kdaj postali. Edino dejstvo, ki ga poznam, je to, da se današnja podoba povprečnega študenta (da, posploševanje je na žalost nujno) ne ujema z mojo predstavo o tem, kakšen naj bi človek kot študent postal. Verjamem pa, da se splača opozoriti na ta razkorak med predstavo in resničnostjo. Splača se opozoriti kljub temu, da obstaja zgolj v moji glavi, ker mislim da ima podlago v dejanskem stanju. In splača se navkljub temu, da je bilo na to temo verjetno prelitega že veliko črnila.
Odkar sem v gimnaziji začel razmišljati o prihodnjem obdobju svojega življenja in mi je bilo le to s strani tistih, ki so mi o njem povedali besedo ali dve, predstavljeno kot najlepše obdobje človekovega življenja, sem se tega obdobja iskreno veselil in nanj prelagal kar nekaj stvari, ki jih kot dijak nisem znal ali zmogel storiti.Splošno predstavo tega obdobja je seveda oblikovala predstava o tem, kakšen naj bi kot študent postal in kakšni naj bi postali tudi moji vrstniki. Bistvo teh predstav bi rad podal v enem stavku, vendar se bojim, da bom izpadel bolj idealističen kot pa sem v resnici. Rešitev vidim le v tem, predragi bralec, da bistvu predstave dodam širše pojasnilo. Sedaj pa k bistvu! V mojih predstavah se namreč pojavlja svoboden študent, ki je prav zaradi svoje svobode zmožen kritičnosti in ustvarjalnosti, ki je za družbo neprecenljivega pomena, njegova mladostna energija pa mu omogoča, da z glasnostjo svoje delo sploh lahko predstavi družbi, iz katere izhaja.
Zakaj omenjam svobodo na prvem mestu in kakšno svobodo sploh imam v mislih? Naj pojasnim! Svoboda je namreč, kot sem že omenil, predpogoj za dve bistveni aktivnosti, ki študenta ločita od drugih družbenih skupin: kritičnost in ustvarjalnost. Ta svoboda se kaže v dveh oblikah. Prvič kot materialna neodvisnost in drugič kot svoboden duh ali, če hočete, kar um. V tem obdobju je po mojem mnenju izmed vseh življenjskih obdobij človekov družbeni angažma še najmanj povezan z njegovim preživetjem in se še najmanj odraža na njegovem bančnem računu. Seveda v smislu sankcioniranja in ne nagrajevanja, saj je le to vedno dobrodošlo. Kasneje lahko namreč posameznikov angažma prihaja v nasprotje s poklicem, ki ga opravlja, že samo zaradi pomanjkanja časa za eno ali drugo, ali pa je v nasprotju s samimi načeli poklica. Svoboden duh oz. um pa je prav tako dan v veliki meri ne zgolj, ampak predvsem študentom, saj na začetku svojega angažmaja še niso determinirani z mnogimi dejavniki, ki kasneje v življenju onemogočajo pojavljanje svežih in neodvisnih misli. Tak seštevek svobod, se pravi materialne in pa duhovne, je dan izmed vseh družbenih skupin edinole študentom.
Zakaj sta kritičnost in ustvarjalnost dve aktivnosti (sam sem ju v predstavah spremenil kar v lastnosti), ki se mi zdita pri študentih najbolj zaželeni? Preprosto zato, ker le ti v povezavi s tretjo lastnostjo (t.j. glasnostjo) pripeljeta do tega, da ima »normalna« družba neko zdravo (če hočete lahko tudi intelektualno) jedro, iz katerega izvirajo konstruktivne kritike (kritika + ustvarjalnost= konstruktivna kritika) in ideje. Katera »normalna« družba si ne želi tega? Seveda se od študentov ne more pričakovati, da bodo sami spreminjali družbo. Študentje so lahko namreč (kar je tudi dostikrat pokazala Zgodovina) le pobudniki in začetniki takih sprememb.
Glasnost postavljam na zadnje mesto. Je pa vsekakor nujna lastnost, ki izvira iz mladostne energije in vodi k temu, da rezultati kritične ustvarjalnosti dosežejo vsaj določen del družbe. Če študenta primerjamo npr. z novinarji, so slednji v veliki prednosti kar se tiče širjenja njihovega kritičnega ustvarjanja zaradi povezave s kapitalom. Po drugi strani pa so le-ti mnogo manj svobodni pri svojem ustvarjanju in novinarski kapital lahko pri študentih zamenja le energija, ki se spreminja v glasnost.


Dovolj o tej predstavi. Če se namreč po dveh letih študija ozrem po vrstnikih, vidim večinoma nekritične in neustvarjalne pasivneže, ki se pogrezajo v močvirje tišine. Nekateri so sicer res glasni in opozarjajo na to, da se bo zožila svoboda na področju materialne neodvisnosti. Mogoče se bo res, toda mene zanima sledeče: Zakaj med vrstniki opažam morečo tišino tudi, ko ta svoboda še obstaja? Če se materialna svoboda potrebuje zato, da se izven časa študija polnijo zgolj klubi, ne pa tudi razne okrogle mize, se mi zdi študentsko delo mnogo bolj koristna poraba časa. Da ne bo pomote: da, tudi zabava je tisto, kar naredi študentsko življenje za nepozabno doživetje. Toda zgolj zabava? Zakaj torej v času podarjene(!) svobode ne opažam kritičnosti in ustvarjalnosti? Nisem sociolog in ne znam razložiti ali raziskati tega fenomena, tako da svoje trditve lahko opiram zgolj na opažanja. In v dveh letih opažam upad zanimanja za okrogle mize, filmske večere, predavanja gostujočih predavateljev, seminarje, delavnice, tečaje... Študentske organizacije, društva in klubi se po mojih opažanjih ukvarjajo večinoma z zabavo in zgolj v manjši meri z »duhovno hrano« študentov. Pojdite npr. na internet in preštejte število študentov s svojimi internetnimi dnevniki (blogi) in nato preštejte tiste, za katere menite ,da so ali kritični ali ustvarjalni ali oboje skupaj. Presenetljivo majhen odstotek po mojem mnenju. Pa po vašem? Lahko si zgolj predstavljamo kam pelje tak pogrezujoči trend v desetih letih ali več. Odpira se novo vprašanje: Ali bomo res morali to svobodo izgubiti in jo zopet priboriti, da jo bomo znali izkoristiti na način, za katerega sam menim, da je sploh namenjen?! Študente je namreč nase priklenilo darilo, vredno nekaj milijard, ki se je navkljub dobremu namenu spremenilo v kletko, v katero so se po pomoti zaklenili prav zato, ker so se je tako krčevito oprijemali. Študentje so bili v preteklosti družbena avantgarda v smislu sprememb prav zato, ker z nobeno kritiko niso mogli ničesar izgubiti. Danes pa je nekaj milijard vredno darilo povzročilo ravno to, da študent protestira zgolj takrat, kadar mu grozi izguba tega darila. Protestira samo, kadar prihaja do izgube svobode, ki je tako ali tako ni znal izkoristiti, ki jo je, kar je še huje, zlorabil. Pa se ne zavzemam, da ne bo zopet prišlo do pomote za odvzem tega darila, še manj pa za izgubo svobode. Ponovim lahko le zelo obrabljeno frazo, ki pravi, da denar ni cilj, ampak sredstvo. Ni vredno protestirati za denar, vredno pa je s tem denarjem pomagati pojenjujoči energiji in jo spremeniti v glasnost. V tisto glasnost, ki bo opozarjala na zablode in težave ne samo enega dela, ampak celotne družbe, ter na možne premike in rešitve. In v tako glasnost, ki se ne bo le sebično in vase zagledano ukvarjala le z lastno študentsko ritjo.
Ko me je pred nekaj meseci stanovski kolega povabil na neko zabavo in sem se, ne zato, ker ne bi hodil na take zabave, ampak zato, ker se mi preprosto ni dalo, z nekim slabim izgovorom odpovedal tako preživetemu večeru me je pobaral, češ da sem že pozabil, kakšno je študentsko življenje. Ko zaključujem ta sestavek, mu odgovarjam, da vem kakšno je, in da, če je to njegovo bistvo (in če te zgolj to kot študenta definira) potem takšnega študentskega življenja nočem živeti. Potem namreč glede na moje predstave pride do zmede v terminologiji, kajti v mojih predstavah zgolj dejstvo, da nekdo študira, še ne pomeni, da je tak » na fakulteto vpisani študencelj« tudi pravi študent.