Radbruchovih Pet minut filozofije prava

Besedilo je že nekje v avgustu na splet postavil Morphix, pa sem se šele sedaj spomnil, da bi ga bilo dobro malce širiti, saj še nisem opazil, da bi bilo besedilo na spletu dostopno v slovenščini. Gre za Radbruchov esej z naslovom Pet minut filozofije prava v katerem nas popelje v izhodišče razhajanj in srečevanj med pozitivnopravno in naravnopravno šolo. Zanimivo branje, ki ne vzame več kot 5 minut.

Prva minuta

Ukaz je ukaz, velja za vojaka. Zakon je zakon, pravi pravnik. Toda medtem ko za vojaka dolžnost in pravica biti poslušen prenehata, ko ve, da sta namen ukaza zločin ali kaznivo dejanje, pa pravnik, odkar so pred kakšnimi sto leti izumrli poslednji naravnopravniki med pravniki, takšnih izjem, ki izključujejo veljavnost zakona ali poslušnost tistih, ki so zakonu podrejeni, ne pozna. Zakon velja, ker je zakon, in zakon je, ker ima v večini primerov moč, da se ga udejanja.

To pojmovanje zakona in njegove veljavnosti (imenujemo ga pozitivistični nauk) je pravnike kot tudi ljudstvo razorožilo proti še tako samovoljnim, še tako grozovitim, še tako zločinskim zakonom. Konec koncev izenačuje pravo in silo: samo tam, kjer je sila, je pravo.

Druga minuta

To načelo so hoteli dopolniti ali zamenjati z nekim drugim načelom: pravo je, kar koristi ljudstvu.

To pomeni: samovolja, kršitev pogodbe, nezakonitost so pravo, če le koristijo ljudstvu. To praktično pomeni: kar se nosilcu državne oblasti zdi, da je splošno koristno – sleherna despotova domislica in sleherno despotovo počutje, kazen brez zakona in sodbe, ubijanje bolnikov brez zakona, je pravo. To lahko pomeni: koristoljubje vladajočih je splošna korist. In tako je izenačevanje prava in domnevnega ali namišljenega narodovega blagra spremenilo pravno državo v državo brezpravja.

Ne, ne smemo reči: vse, kar koristi ljudstvu, je pravo, temveč je treba reči ravno narobe: samo to, kar je pravo, koristi ljudstvu.

Tretja minuta

Pravo je volja k pravičnosti. Pravičnost pa pomeni: soditi ne glede na osebo, vse meriti z istim merilom.

Kadar se časti ubijanje političnih nasprotnikov, kadar se zapoveduje ubijanje ljudi druge rase, a se isto dejanje proti lastnim somišljenikom kaznuje z najbolj grozovitimi in najbolj ponižujočimi kaznimi, tedaj to ni niti pravičnost niti pravo.

Kadar zakoni zavestno zanikajo voljo k pravičnosti, ko na primer ljudem samovoljno zagotavljajo ali odrekajo človekove pravice, tedaj ti zakoni nimajo veljave, tedaj se jim ljudstvo ni dolžno pokoravati, tedaj morajo tudi pravniki zbrati pogum, da jim odrečejo naravo prava.

Četrta minuta

Splošna korist je poleg pravičnosti vsekakor tudi cilj prava. Vsekakor ima tudi zakon kot takšen, celo slab zakon, še vedno določeno vrednost – vrednost, da v nasprotju z nezanesljivostjo zagotavlja pravo. Človekova nepopolnost nikakor ne dopušča, da so v zakonu vselej harmonično strnjene vse tri vrednote prava: splošna korist, pravna varnost in pravičnost. In tedaj preostane le še to, da pretehtamo, ali naj slabemu, škodljivemu in nepravičnemu zakonu kljub temu prisodimo veljavo, ker zagotavlja pravno varnost, ali pa mu veljavo odrečemo, ker je nepravičen ali splošno škodljiv. V zavest ljudstva in pravnikov pa mora biti globoko vsajeno tole: mogoče je, da obstajajo zakoni, ki so v tolikšni meri nepravični in splošni, da jim moramo odreči veljavo, pa celo naravo prava.

Peta minuta

So torej pravna načela, ki so močnejša kot sleherna pravna postava, tako da zakon, ki jim nasprotuje, ne velja. Ta načela imenujemo naravno ali umno pravo. Glede posamičnih od njih so seveda določeni pomisleki, toda stoletno delo jim je vendarle izoblikovalo trajen obstoj in jih s tako daljnosežnim soglasjem strnilo v tako imenovane deklaracije pravic človeka in občana, da glede na nekatere med njimi lahko ohranja dvom le še hotena skepsa.

V jeziku pa so iste misli izražene v dveh svetopisemskih rekih. Na eni strani je zapisano: Pokorni bodite oblasti, ki ima moč nad vami. Na drugi strani pa je tudi zapisano: Boga je treba bolj ubogati kot človeka – in to ni le nekakšna pobožna želja, ampak je veljavno pravno načelo. Napetosti med tema dvema rekoma pa ni mogoče razrešiti z nekim tretjim, na primer z rekom: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega – zakaj tudi ta rek ohranja sporne meje. Celo več: rešitev prepušča božjemu glasu, ki prigovarja posamezniku v njegovi vesti samo v posebnem primeru.

(prevod: Marijan Pavčnik, objavljeno v: Pravnik, št. 11-12/1988, str. 667-669)

Resnica, toleranca, iracionalnost ter dialog v politiki

Zadnjič sem si v knjižnici sposodil zanimivo knjigo z naslovom Sodobna politična filozofija, ki mi je pritegnila pozornost predvsem zaradi zbirke, v okviru katere je bila izdana. Že pred nekaj časa sem namreč sklenil, da si malce pobližje pogledam zbirko Temljna dela in Sodobna politična filozofija se mi je zdela spodoben začetek. Vsebina me je hitro navdušila, saj so prva tri poglavja kar zletela mimo mene. Že kar nekaj časa sem namreč iskal pregledno in jasno predstavitev osnovnih smeri v politični filozofiji (to da se knjiga ukvarja bolj kot ne z anglo-saksonskimi avtorji me ni zmotilo), saj sem na fakulteti pri predmetih Uvod v pravoznanstvo in pa letošnji Filozofiji prava dobil ravno toliko uvida v to področje, da me je stvar resneje zamikala. Pa ne bom sedaj razpravljal o sami vsebini.

To kar me je namreč fasciniralo, je bilo dejstvo, da sem po kratkem preletu (po končanih treh poglavjih sem še hitro prebral samo uvodne dele vseh ostalih poglavij) začutil, da mnoštvo tako pomembnih in potencialno ali aktualno vplivnih svetovnonazorskih resnic, ki druga drugi nasprotujejo, se nadgrajujejo, se spodrivajo, simpatizirajo druga z drugo itd., daje prav besedam prof. Marka Uršiča iz njegovega eseja z naslovom Prava strpnost je sprejeti drugo in drugačno človeško resnico v katerem zapiše:

Problem strpnosti do resnice drugega pa vznikne in se zaostri pri filozofskih, religioznih in nasploh »nazorskih« resnicah, ki jih ni mogoče logično ali matematično »demonstrirati«. Postavlja se vprašanje: ali je pri »najvišji« resnici – če takšna resnica obstaja – sploh mogoče biti strpen? Namreč ne samo v pravnem, političnem, niti zgolj v etičnem, ampak spoznavnem pomenu: ali je sploh možen in smiseln »spoznavni dialog« med različno mislečimi in/ali verujočimi? Kajti, če je prava resnica samo ena in če sem to pravo resnico spoznal prav jaz (in bi tudi vsak drug, ki bi jo spoznal, spoznal isto resnico kot jaz), – potem je seveda strpnost do vsake druge in drugačne resnice nesmiselna, saj je druga resnica zmota, ki jo je treba izkoreniniti, zlepa ali zgrda. Toda nota bene: pravkar zapisani stavek je pogojnik, implikacija, ki je kot sklepanje veljavna le tedaj, ko je njen antecedens resničen. V našem primeru je antecedens sestavljen iz dveh trditev:

1) prava resnica je samo ena,

2) samo jaz sem tisti, ki sem jo spoznal (tj., vsi drugi zgolj ponavljajo ali variirajo moje spoznanje)

– in resnični morata biti obe trditvi, oba pogoja, da bi bilo veljavno sklepanje na nesmiselnost strpnosti. Osebno mislim, da je možno, da je resnična trditev (1) – in s tem stališčem sem zadržan od postmodernega relativizma resnice, od tistega novodobnega anything goes – vendar nikakor ni resnična trditev (2). Zakaj ni mogoče, da bi bila resnična ta druga predpostavka zgornjega sklepanja? Preprosto zato, ker jaz nisem Bog, nisem absolutni Duh, nisem tisti véliki Subjekt, »ki vé«. Vse meni in nam vsem znane resnice so človeške resnice oziroma so različna, človeška razumevanja resnice.

Dopuščam torej… da je resnica ena, bolje rečeno, da je resnica neizrekljivo Eno, toda te resnice se ne more polastiti noben končen oziroma delen (raz)um, noben človeški subjekt, niti individualen niti parcialno…, ker je »najvišja« resnica vsepresežna – in prav ta misel, to prepričanje v presežnost resnice je moj filozofski credo.

Z avtorjevim "credom" popolnoma soglašam (pustimo sedaj ob strani možnost logičnega paradoksa, ki bi se vzpostavil v primeru tega, da je edina resnica ta, da resnice ni). Vse te resnice, ki skušajo narediti svet boljši, so podobne pragozdu v katerem kar mrgoli nešteto rastlin in kjer na starih, nagnitih rastlinah poganjajo mlade sveže, ki bodo prav tako nekega dne propadle in dale mesto novim rastlinam. Kako najti v tem gozdu drevo, ki se ne spreminja, ki je večno in stalno? Nemogoče! Torej: nobena izmed "nazorskih resnic" ne more biti edina resnična in pravilna, kar pa ne pomeni, da taka resnica ne obstaja. Le človek ne more do nje, ker ni vsemogočen in mnoštvo teh resnic je zgolj (kot pravi Kuzanski) "odraz človeške šibkosti, ne pa izraz bogastva in polifonije samih človeških resnic."

Seveda lahko rečemo, da človeštvo nikoli ne bo spoznalo nobene pomembne resnice, vendar to ne pomeni tudi, da se ni vredno truditi, da bi se do nje dokopali. Tako početje je res mogoče podobno početju Camusovega Sizifa vendar menim, da nam Camus poda tudi dober odgovor na vprašanje, kaj je gonilo Sizifa pri tem navidez nikolikončujočemseabsurdnem početju. Še najlepše je to geslo povzel Drago Jančar, ki je nekje napisal nekako takole: "Angažma se ne sme napajati iz projekcije cilja, temveč iz vedenja o stvareh samih po sebi." V nekoliko bolj poljudnem jeziku bi lahko ta stavek preoblikovali, tako da nam mora biti pri hoji v samo zadovoljstvo hoja sama oz. Pot in ne Cilj za katerega vemo, da ga ne bomo nikoli dosegli. Toda pustimo to ob strani…

IRACIONALNOST IN TOLERANCA

Kar se mi zdi še najbolj zanimivo pri tem spoznanju je to, da je mnogo težje priti do takega spoznanja na primeru svetovnih religij, saj je tam mnogo več iracionalnih dejavnikov, pri svetovnonazorskih resnicah pa ratio igra mnogo večjo vlogo in je lažje videti napake tega ali onega nazora (čeprav se v vseh pravzaprav mešata elementa iracionalnosti in racionalnosti). Seveda nočem z dualizmom racionalno-iracionalnega pokazati na pravilnost oz. nepravilnost nekaterih resnic ali bognedaj na to, da so nekatere resnice neumne in nekatere pametne. S tema poloma hočem le nakazati, da izvorov nekaterih resnic ne moremo odkriti z razumom. Obstajajo namreč še mnoge druge izkustvene poti in na to ciljam, ko govorim o iracionalnosti. Na primeru religije oz. bolje rečeno vere pa je pri debatiranju o tem katera je prava, težje strinjati se z nekom drugim, saj imajo vse iracionalen izvor, ki ga ne moremo artikulirati oz. vsaj ne v takšni meri kot pri izvorih svetovih nazorov. Zato je toliko večja strpnost potrebna prav na področju religije in vere, s čimer pa nočem zanikati, da ni potrebna strpnost tudi pri političnem prepričanju. Slednje se namreč lahko včasih tudi delno ovrže, vere pa se z razumom pač ne da, saj tudi izvora ne znamo zaobseči z razumom.

Prof. Uršič nadalje piše, citirajoč Andre Comte-Spoonvilla:

André Comte-Sponville, ki je sicer sam daleč od platonizma, modro pravi, da »o strpnosti ne moremo govoriti, če nima človek česa izgubiti« (op. cit., str. 214). In prav v tem je bistvena razlika med zgolj pasivno in aktivno strpnostjo: pasivna toleranca se zadovolji z distanco, s politiko »nevmešavanja« (ki je sicer pogosto pravilna odločitev), aktivna toleranca – če to držo sploh še lahko imenujemo toleranca, morda bi bilo bolje govoriti o empatiji, »so-vživljanju« ipd. – pa se izpostavlja nevarnosti, da kaj izgubi, morda tudi kaj zelo pomembnega, če se v soočenju z drugim in drugačnim to izkaže za neresnično ali se relativizira. Smo se pripravljeni tako »izpostaviti«? Zelo neradi in težko. Človek si namreč postopoma in z napori zgradi svoj »svet resnic«, »svetovni nazor«, »sistem vrednot«. Toda primeri nekaterih vélikih duhov v zgodovini nam kažejo, da so se bili pripravljeni odreči tudi tistemu, o čemer so bili najbolj prepričani, če so spoznali, da je resnica drugačna.

Temu razmišljanju bi rad dodal še razsežnost o kateri sem začel razmišljati v prejšnjem odstavku. Upal bi si postaviti tezo, ki trdi, da je (bi morala?) toleranca odvisna od tega, kolikšen delež polja na katerem se odvija dialog, korenini v področju iracionalnega.

Poglejmo si primere:

Naravoslovna znanost (npr. matematika)
TEMELJ: racionalen -> TOLERANCA: nepotrebna

Družboslovna znanost (politična filozofija)
TEMELJ: racionalen + iracionalen -> TOLERANCA (aktivna)

Religija, vera
TEMELJ: iracionalen -> TOLERANCA (pasivna)

Kakšno zvezo ima torej iracionalno-racionalen izvor nekega sistema idej in resnic s toleranco? Recimo, da se medsebojni odnosi oblikujejo na polju, kjer se stiki odvijajo preko dialoga, ki je nujno racionalen. Dialog ne more biti iracionalen, saj to več ne bi bil dialog. Glede na večjo količino iracionalnosti polja na katerem poteka dialog, mora za ohranitev dobrih odnosov med udeleženci temu iracionalnemu izvoru nasproti stopiti toleranca. Toleranca namreč odtehta iracionalen delež nekega sistema idej in resnic.

Na polju matematike, ki je striktno racionalna zadeva je uspeh dialoga mogoč in toleranca ni potrebna.

Na področju politične filozofije pa moramo dopuščati, da smo lahko prepričani drugače, kot pa verjamemo in to na deležu polja, ki ima racionalen izvor, hkrati pa se odmakniti iz polja iracionalnega izvora in ga kot tako spoštovati, saj z dialogom (ki je kot sem že rekel racionalnega značaja) na tem področju ni mogoče izbojevati nobene bitke ali priti do kakšnega spoznanja.

Na področju religije oz. vere pa dialog o stvareh, ki nimajo izvira v razumu (in večina polja ga nima) dialog nima kaj iskati. Seveda smo lahko tudi na tem področju aktivno tolerantni in dopuščamo možnost drugačne (iracionalne) resnice vendar se moramo zavedati, da do takega spoznanja ni mogoče priti z dialogom in z razumom ampak po neki drugotni poti (razsvetljenje, mejna situacija, občutenje, itd…).

DIALOG

Pustimo versko toleranco ob strani in se spustimo na polje politične tolerance in se vprašajmo koliko aktivne tolerance je dejansko prisotne v politiki. Dejstvo, da vsaka politična stranka redkokdaj prestopi prag svojega besedišča in se boji stopiti na tla drugega je le odraz bojazljivosti. Kadar pa se spravi k temu, se to stori na grotesken način, ki spremeni dialog v nekaj kar to ni.

Tu se lahko tudi zopet navežemo na tri korake, ki nam jih ponuja Karel Jaspers in se vprašamo kolikšna je v politični komunikaciji prisotnost prvega koraka, ki pravi, da moramo v prvi fazi vse kar nam posreduje nek filozof (v tem primeru sogovornik) vzeti za resnično in šele nato storiti naslednja dva koraka vrednotenja konteksta in vsebine. Ni nam potrebno biti politični filozof, da ugotovimo, da politika večinoma pade že na tem tako osnovnem prvem koraku in da dialog, ki naj bi to bil, to ni. Lahko bi še in še naštevali razloge, ki bi dokazovali, da v politiki dialog ostaja (ali postaja) ogrožena vrsta. Mogoče tudi zato, ker je politika v svoji razresničenem svetu (kot ga imenuje Hannah Arendt) izgubila stik z vsemi drugimi sogovorniki in pozabila na nek moder rek, ki pravi: »Če hočeš biti razumljen, poslušaj!«

Peticija proti davku na knjigo!

Sam sem sicer po eni strani nasprotnik EDS, po drugi strani pa oster nasprotnik kakršnihkoli privilegijev, izjem in pa pretiranih davčnih izjem, ki tvorijo nepregleden davčni sistem. Vendar pa navkljub vsemu temu menim, da si knjiga zasluži biti neobdavčena. Predvsem zaradi zaslug in prispevka pri oblikovanju slovenske identitete v preteklosti in zaradi upanja, da bo to vlogo obdržala tudi v prihodnosti. Pisana beseda je namreč ustvarila Slovence in Slovenijo in ne cesarji, kralji ali vojskovodje...

Peticijo lahko podpišete tukaj!
Intervju s pobudnikom akcije pa tukajle!

Svobodni človek

PODARJENA SVOBODA

Končno se je najboljši umetnik odločil tako: tistemu, ki mu ne more dati ničesar lastnega bo dostopno vse, kar je bilo razdeljeno med posamezna bitja v zasebno last. Sprejel je torej človeka kot stvaritev nedoločene narave, jo postavil v središče sveta in jo tako nagovoril: "Ne določenega bivališča, ne lastne podobe, niti kakih posebnih darov ti nisem dal, o Adam, zato da bi dobil v last takšno bivališče, takšno podobo in takšne darove, kakršne boš ti sam hotel po lastni želji in preudarnosti. Narava drugih bitij je določena in zamejena z zakoni, ki sem jih bil predpisal. Ti pa si jo boš določil sam po svoji svobodni presoji, katere oblasti sem te zaupal; nobena omejitev te ne bo utesnjevala in ovirala pri tem. V središče sveta sem te postavil, da bi se od tod lahko bolje razgledal po vsem, kar je na svetu. Nisem te ustvaril ne kot nebeško, ne kot zemeljsko bitje, ne kot smrtnika in ne kot nesmrtnika, zato da bi si ti sam- častit in svoboden kipar svojega lastnega bitja- izklesal svojo podobo tako, kakor bo tebi najbolj všeč. Lahko se boš izrodil in postal nižje, brezumno bitje; lahko se boš po svoji volji prerodil in postal nekaj višjega, božanskega."

Giovanni Pico della Mirandola (O človekovem dostojanstvu)

ČLOVEK KOT SAMO-PROJEKT

Obstajata dve vrsti eksistencialistov. Prva zvrst so kristjani... Druga struja pa so ateistični eksistencialisti... Vse pa nas druži preprosto prepričanje, da eksistenca prehaja esenco ali če hočete, da je treba izhajati iz subjektivnosti... To pomeni, da človek v svetu najprej biva, se srečuje, se pojavlja v svetu in šele nato definira. Če se človek, kakor ga pojmuje eksistencialist, ne da definirati, potem se ne da zato, ker sprva sploh nič ni. Bo šele naknadno in bo takšen kakršnega se bo naredil. Človeške narave ni saj ni Boga, ki bi jo zasnoval. Človek samo je, in to ne samo takšen kakor se zasnuje temveč tudi takšen, kakršnega se hoče narediti, kakršen se po svoji eksistenci zasnuje in kakršen hoče biti po tem zagonu proti eksistenci. Človek je tisto, kar naredi iz sebe.

Jean-Paul Sartre (O pomenu dejanja v drami Zaprta vrata)

Dva filozofa, ki sta navkljub različnim pogledom na prvi dve klasični vprašanji filozofije (tisto o svetu in tisto o bogu), prišla do istega odgovora na tretje vprašanje: vprašanje o Človeku. Sam sem o teh dveh besedilih razmišljal dolgo dolgo časa in po premnogih mislenih poskusih sta zame postali ti dve besedili temelja vseh razmišljanj o Človeku. Da, res je, kot porečete nekateri, da na človeka vplivajo tudi geni, okolje in vzgoja, toda ti v večini primerov ne določijo našega Bistva. Razmišljanje (pravzaprav gre bolj za citiranje) ni odgovor na Kobino razmišljanje o predestinaciji človeka saj je bilo spisano že mnogo prej in je čakalo v predalu. Mislim pa da je sedaj ugoden trenutek, da končno ugleda tudi luč ekrana.