Knjiga je orožje - vzemi jo v roke!

Smiselnost tega stavka se mi je že nekaj časa zdela, če že ne nesmiselna (to namreč zveni oksimoronsko), pa vsaj vprašljiva. Pojdimo po vrsti! Stavek je sestavljen iz dveh povedi:

1. Knjiga je orožje.
2. Vzemi jo v roke!

O "metaforični resničnosti" prvega stavka nisem nikoli dvomil in o moči idej, ki jih po svetu trosijo knjige na tem mestu ne bom razpravljal. Zgodovina je namreč premnogokrat dovolj nazorno pokazala, da prvi stavek drži.

Problem, kot ga vidim, namreč tiči v drugi povedi. Naj pojasnim, za kaj gre! Sprašujem se namreč ali je res knjiga tisto orožje, ki ga je treba prijeti v roke, če se želim boriti na intelektualnem področju? Moj odgovor se glasi: da potrebno jo je prijeti v roke, vendar knjiga ni orožje s katerim se moramo boriti. Naj pojasnim...

Predpostavka: Orožje je namenjeno bojevanju, edina razumska uporaba knjige pa je branje. Druge možnosti uporabe ne vidim. Torej nam skuša Brecht dopovedati, da se moramo bojevati tako, da naj beremo knjige.
Izenačuje branje in bojevanje.

Brecht pa je v tem svojem vzkliku, ki je na prvi pogled mišljen pozitivno, škodoželjen. Pravzaprav ne poziva, da bi se borili ampak naj vzamemo v roke (njegove?) knjige, kar pa je tako kot, da bi nam v roko potisnil granato in nam rekel naj jo uporabimo za boj, preden bi vedeli kako dotična zadeva sploh deluje. To vzpostavi situacijo, v kateri se moramo namesto, da bi se s pomočjo knjige bojevali, začeti bojevati proti njej, saj knjiga ni in ne more biti tvoje orožje ampak je vedno orožje proti tebi. Knjiga je lahko samo individualno orožje avtorja, ki je usmerjeno proti vsem ostalim. Proti bralcem! Knjiga ne more biti bralčevo orožje. Tako se pravzaprav moramo začeti boriti proti tistemu, ki nam v roko potisne granato. Vsaka knjiga pač nosi
neko idejo, ki ti jo skuša posredovati, če ne že vsiliti.

Ob vsakem stiku z neko idejo oz. knjigo se zatorej splača spomniti na filozofa Karla Jaspersa, ki nas nauči osnovne "samoobrambe", ki ji pravi filozofsko branje in poteka po naslednjem vrstnem redu:

1. popolno zaupanje (skušaš razumeti avtorja in vse dojemaš kot, da je res)
To je pravzaprav nekakšen taktičen trik. Če bi avtor knjige (ki je tvoj "sovražnik" ) spremljal tvoje misli med branjem bi pomislil, da te je pridobil na svojo stran. Vendar pa je prvi korak namenjen temu, da spoznamo avtorjeve misli do obisti in ugotovimo njegove napake in slabosti.

2. misliti v soglasju s svetom (ideje postaviš v kontekst miselnih in zgodovinskih tokov)
S tem spoznam o avtorjevo okolje. Izvemo kdo so njegovi zavezniki in kdo njegovi sovražniki.

3. misliti v soglasju s sabo (si iskren do svojih dvomov)
Šele ko opraviš priprave opisane v prvih dveh korakih, se lahko končno poženeš v napad. In ko tako drviš, se general Beckett za teboj dere: "Misli svinja, misli!"


Tako filozofsko branje v katerem uporabiš svoje edino (OMNIA MEA MECUM PORTO) orožje je pravzaprav prvi od dveh bojev, ki jih moram ob stiku s knjigo prebiti. Možni končni izidi te bitke so trije:

1. predaja (nekritično prevzameš ideje Knjige)
2. premirje (vsebinsko si do idej Knjige neopredeljen ali pa bitko preložiš na kasnejše obdobje)
3. zmaga (zavrneš, uničiš, spremeniš ali skleneš zavezništvo z idejo Knjige)

Razlika med predajo in sklenitvijo zavezništva je ta, da zavezništvo skleneš šele po miselni bitki, predaš pa se že pred njo. Se pravi, da zgolj nekritično prevzameš idejo.

Tako se pravzaprav na koncu zmage vzpostavi čudna situacija, ker si po končani bitki šele na začetku svojega boja. S to razliko, da sedaj ne bo tvoje orožje premagana knjiga ampak tvoja beseda, tvoja misel in tvoje pero.
Knjiga (oz. branje le te) tako ne more biti orožje ampak je lahko samo bitka v kateri izpiliš svoje intelektualne borilne veščine. Obvezen predpogoj za vsako ustvarjanje je torej veliko število prebrodenih bitk. Pravi boj se začne šele po teh bitkah v pristnem aktivnem (in ne pasivnem) udejstvovanju.

Pero je orožje - vzemi ga v roke!

Z upanjem na čim več zmag!

Kdo se boji črnega moža?

DEJSTVA

Nemčijo so zadnje volitve v deželni parlament spravile pred novo preizkušnjo. Dežela Mecklenburg- Pomorjansko je namreč že tretja dežela na vzhodu, kjer je stranki NPD uspelo priti v deželni parlament. Nič čudnega ne bi bilo pri vsej tej stvari, če ne bi stranka, ki se uradno imenuje Nacionalno-demokratska stranka Nemčije, hodila po stopinjah nacizma in si tako prislužila pridevnika neonacistična. Politiki in judovska skupnost v Nemčiji bijejo plat zvona. Vsi pozivajo Zvezni urad za zaščito ustave naj prepovejo to stranko. Tako dejanje v zgodovini urada ne bi bilo unikatno saj je urad v preteklosti že prepovedal nekaj podobnih (sicer bolj levo usmerjenih) ekstremističnih strank. Urad vrača žogico in umirja vrelo kri, ko razglasi, da ima stvar pod nadzorom s tem, da imajo stranko pod drobnogledom in da imajo veliko notranjih informatorjev.

Ob vsem tem viku in kriku, ki ga je zagnala ne samo nemška javnost in politika, se je potrebno vprašati kje leži vzrok tega negativnega fenomena in kakšne so možne metode preprečitve.

VZROK

Vzrok je jasen. Zgodovina nam pove veliko o vzrokih za pojav totalitarizma. Ti so nepresenetljivo vzcveteli ravno takrat, ko je družba dosegla dno. Prav po prvi svetovni vojni je namreč evropska družba (v nekaterih državah) bila tako na moralnem kot tudi ekonomskem dnu, da sta obup in pa nezaupanje v demokracijo vodila ljudi v podporo najbolj norih sistemov kar jih je doživelo človeštvo. Širilo se je nezaupanje do (meščanskih) strank, ki so zakuhale 1. svetovno vojno. Pojavljali so se ljudje, ki so ponudili izhod. Fašizem, nacizem in komunizem so bili za veliko Evropejcev zadnja rešilna bilka.

Danes stanje v Evropi ni takšno kot po prvi svetovni vojni. Kar pa ne pomeni, da ne obstajajo skupine ljudi, ki so se znašli na ekonomskem in moralnem dnu družbe. Očitno jih je ravno dovolj, da stranke, ki ponujajo instant rešitve problema dobivajo nekajprocentno podporo. Pa to ni zgolj podoba Nemčije. Desničarski populisti cvetijo prav tako dobro, če ne še bolje (sicer niso tako skrajni kot neonacisti), tudi v Avstriji, Franciji, Belgiji... Med volivci in pa simpatizerji se pojavljajo tudi ljudje, ki niso iz družbenega dna, kar je za politike še posebej skrb zbujajoče. Sam sicer ne vidim velikega razloga za preplah zaradi slednjega dejstva. Večja nevarnost predstavlja množica, seveda pa se sredi take množice vedno najdejo tudi bogati bedaki in oblastiželjniki, ki si pri vzponu na oblast obetajo koristi za sebe. Večja nevarnost je, kot sem že omenil, dno, ki ga doseže neka skupina ljudi, dno, ki vodi v nezaupanje do politike, do demokracije, do tiste politike in demokracije, ki naj bi jih spravila na to dno družbe.

PREPREČEVANJE

V teoriji (poudarjam: v teoriji!) naj bi obstajal evropski in ameriški model soočanja z deviantnimi strankami, gibanji, združenji, ipd.

• Evropski model naj bi temeljil na prepovedi takih strank.
  

• Ameriški model pa temelji na dopuščanju delovanja takih strank.
  

Vsak model ima svoje pomanjkljivosti in svoje prednosti. Kolikor večje je zaupanje v civilno družbo in samega sebe, toliko manj se bo uporabljal evropski model in obratno.

Evropski model, ki temelji na enostavni prepovedi, ima to prednost, da vsaka prepoved onemogoči širši razmah neke ideje. Slabost pa je ta, da se problema ne rešuje pri vzroku ampak pri posledicah. Prepoved neonacistične stranke je lahka pot. Vendar taka prepoved kaže na poraz demokratične politike. Če so namreč politiki povzročili, da je del družbe dosegel tako dno, da več noče razmišljati znotraj demokratičnih opcij, so pravzaprav oni odgovorni in poklicani, da to tudi popravijo. Uspeh neonacistov je obratnosorazmeren z rastjo življenjskega standarda. Politiki pa s prepovedjo ubirajo lažjo pot in bežijo pred odgovornostjo. Rakotvorne celice družbe izrežejo brez, da bi poskusili rešiti ud z obsevanjem. Namesto da bi prevzeli odgovornost in izboljšali življenjski standard prepovejo stranko z izgovorom, da je politična orientacija mladih (večinoma so med podporniki ekstremistov mladi) zacementirana in da je tako determinirana, da se tako ali tako nič več ne da popraviti. V slednje sam nikakor ne verjamem.

Ameriški model se naslanja na zrelost civilne družbe. Ta model, mi je bil pri sociologiji ponazorjen s primerom zborovanja Ku Klux Klana. Po ameriškem modelu se Ku Klux Klan ne bi bil nikoli prepovedal ali ukinil (mislim, da v praksi tudi dejansko nikoli ni bil ukinjen ampak se je bolj razdelil in ukinjal zaradi notranjih ensoglasij). Politika položi odgovornost za reševanje tega problema na civilno družbo, kateri zaupa. Na civilni družbi pa je, da deviantna stališča Ku Klux Klana zavrne. Če ponazorim torej z banalnim primerom: ko ima Ku Klux Klan zborovanje, se tudi soseska v kateri le-to poteka, organizira in ima svoje protizborovanje. Ker so ponavadi taka in podobna ekstremistična združenja v manjšini se pred ogorčeno množico raje umaknejo. Kontra angažma jih praktično osami, izolira in jim prepreči kakršnokoli širšo udejstvovanje.


ZAKLJUČEK

Napovedana prepoved neonacistične NPD tako ne more pomeniti drugega kot poraz politike pri ustvarjanju pogojev za zdravo civilno družbo... Če bi politika imela čisto vest bi tako delovanje NDP dopuščala in če bi bila politika uspešna, do takega uspeha NPD sploh ne bi pršlo.

Podobna razprava bi se lahko odprla pri vprašanju ali prevesti Oriano Fallaci ali pa Bin Ladna (seveda ju ne gre metati v isti koš) in njuno delo objaviti. Odgovor je odvisen od tega kakšno zaupanje v družbo ima tisti, ki daje odgovor... Skrajni dvomljivci bodo seveda zahtevali prepoved teh del, dvomljivci bodo rekli, da sami ne bi tega objavili, naivneži bodo rekli, da bi jih objavili, saj naj bi bila družba intelektualno sposobna obračunati s takimi deli... Sam se uvrščam med slednje... Upam namreč, da smo dosegli stopnjo, ko bomo sami pozdravili svoje rakotvorne celice brez nepotrebnih kirurških posegov...

Potop v močvirje tišine

Sledeče razmišljanje je namenjeno natečaju, ki ga je razpisala mlada nastajujoča revija Izmus. Povabilo, ki sem ga dobil sam je bilo osebne narave vendar sem ga zasledil tudi na internetu tako, da vsi ki vas zanima razmišljanje na temo "Študent naj bom?" nujno preberite tole. Ni še prepozno!

Če sem iskren, ne vem, kako sem prišel do takih predstav o študentih, kakršne imam. Ne vem niti tega, ali so študentje bili sploh kdaj takšni ali jih je take naslikalo le leto 1968. Ne vem tudi, če bodo taki sploh kdaj postali. Edino dejstvo, ki ga poznam, je to, da se današnja podoba povprečnega študenta (da, posploševanje je na žalost nujno) ne ujema z mojo predstavo o tem, kakšen naj bi človek kot študent postal. Verjamem pa, da se splača opozoriti na ta razkorak med predstavo in resničnostjo. Splača se opozoriti kljub temu, da obstaja zgolj v moji glavi, ker mislim da ima podlago v dejanskem stanju. In splača se navkljub temu, da je bilo na to temo verjetno prelitega že veliko črnila.
Odkar sem v gimnaziji začel razmišljati o prihodnjem obdobju svojega življenja in mi je bilo le to s strani tistih, ki so mi o njem povedali besedo ali dve, predstavljeno kot najlepše obdobje človekovega življenja, sem se tega obdobja iskreno veselil in nanj prelagal kar nekaj stvari, ki jih kot dijak nisem znal ali zmogel storiti.Splošno predstavo tega obdobja je seveda oblikovala predstava o tem, kakšen naj bi kot študent postal in kakšni naj bi postali tudi moji vrstniki. Bistvo teh predstav bi rad podal v enem stavku, vendar se bojim, da bom izpadel bolj idealističen kot pa sem v resnici. Rešitev vidim le v tem, predragi bralec, da bistvu predstave dodam širše pojasnilo. Sedaj pa k bistvu! V mojih predstavah se namreč pojavlja svoboden študent, ki je prav zaradi svoje svobode zmožen kritičnosti in ustvarjalnosti, ki je za družbo neprecenljivega pomena, njegova mladostna energija pa mu omogoča, da z glasnostjo svoje delo sploh lahko predstavi družbi, iz katere izhaja.
Zakaj omenjam svobodo na prvem mestu in kakšno svobodo sploh imam v mislih? Naj pojasnim! Svoboda je namreč, kot sem že omenil, predpogoj za dve bistveni aktivnosti, ki študenta ločita od drugih družbenih skupin: kritičnost in ustvarjalnost. Ta svoboda se kaže v dveh oblikah. Prvič kot materialna neodvisnost in drugič kot svoboden duh ali, če hočete, kar um. V tem obdobju je po mojem mnenju izmed vseh življenjskih obdobij človekov družbeni angažma še najmanj povezan z njegovim preživetjem in se še najmanj odraža na njegovem bančnem računu. Seveda v smislu sankcioniranja in ne nagrajevanja, saj je le to vedno dobrodošlo. Kasneje lahko namreč posameznikov angažma prihaja v nasprotje s poklicem, ki ga opravlja, že samo zaradi pomanjkanja časa za eno ali drugo, ali pa je v nasprotju s samimi načeli poklica. Svoboden duh oz. um pa je prav tako dan v veliki meri ne zgolj, ampak predvsem študentom, saj na začetku svojega angažmaja še niso determinirani z mnogimi dejavniki, ki kasneje v življenju onemogočajo pojavljanje svežih in neodvisnih misli. Tak seštevek svobod, se pravi materialne in pa duhovne, je dan izmed vseh družbenih skupin edinole študentom.
Zakaj sta kritičnost in ustvarjalnost dve aktivnosti (sam sem ju v predstavah spremenil kar v lastnosti), ki se mi zdita pri študentih najbolj zaželeni? Preprosto zato, ker le ti v povezavi s tretjo lastnostjo (t.j. glasnostjo) pripeljeta do tega, da ima »normalna« družba neko zdravo (če hočete lahko tudi intelektualno) jedro, iz katerega izvirajo konstruktivne kritike (kritika + ustvarjalnost= konstruktivna kritika) in ideje. Katera »normalna« družba si ne želi tega? Seveda se od študentov ne more pričakovati, da bodo sami spreminjali družbo. Študentje so lahko namreč (kar je tudi dostikrat pokazala Zgodovina) le pobudniki in začetniki takih sprememb.
Glasnost postavljam na zadnje mesto. Je pa vsekakor nujna lastnost, ki izvira iz mladostne energije in vodi k temu, da rezultati kritične ustvarjalnosti dosežejo vsaj določen del družbe. Če študenta primerjamo npr. z novinarji, so slednji v veliki prednosti kar se tiče širjenja njihovega kritičnega ustvarjanja zaradi povezave s kapitalom. Po drugi strani pa so le-ti mnogo manj svobodni pri svojem ustvarjanju in novinarski kapital lahko pri študentih zamenja le energija, ki se spreminja v glasnost.

Dovolj o tej predstavi. Če se namreč po dveh letih študija ozrem po vrstnikih, vidim večinoma nekritične in neustvarjalne pasivneže, ki se pogrezajo v močvirje tišine. Nekateri so sicer res glasni in opozarjajo na to, da se bo zožila svoboda na področju materialne neodvisnosti. Mogoče se bo res, toda mene zanima sledeče: Zakaj med vrstniki opažam morečo tišino tudi, ko ta svoboda še obstaja? Če se materialna svoboda potrebuje zato, da se izven časa študija polnijo zgolj klubi, ne pa tudi razne okrogle mize, se mi zdi študentsko delo mnogo bolj koristna poraba časa. Da ne bo pomote: da, tudi zabava je tisto, kar naredi študentsko življenje za nepozabno doživetje. Toda zgolj zabava? Zakaj torej v času podarjene(!) svobode ne opažam kritičnosti in ustvarjalnosti? Nisem sociolog in ne znam razložiti ali raziskati tega fenomena, tako da svoje trditve lahko opiram zgolj na opažanja. In v dveh letih opažam upad zanimanja za okrogle mize, filmske večere, predavanja gostujočih predavateljev, seminarje, delavnice, tečaje... Študentske organizacije, društva in klubi se po mojih opažanjih ukvarjajo večinoma z zabavo in zgolj v manjši meri z »duhovno hrano« študentov. Pojdite npr. na internet in preštejte število študentov s svojimi internetnimi dnevniki (blogi) in nato preštejte tiste, za katere menite ,da so ali kritični ali ustvarjalni ali oboje skupaj. Presenetljivo majhen odstotek po mojem mnenju. Pa po vašem? Lahko si zgolj predstavljamo kam pelje tak pogrezujoči trend v desetih letih ali več. Odpira se novo vprašanje: Ali bomo res morali to svobodo izgubiti in jo zopet priboriti, da jo bomo znali izkoristiti na način, za katerega sam menim, da je sploh namenjen?! Študente je namreč nase priklenilo darilo, vredno nekaj milijard, ki se je navkljub dobremu namenu spremenilo v kletko, v katero so se po pomoti zaklenili prav zato, ker so se je tako krčevito oprijemali. Študentje so bili v preteklosti družbena avantgarda v smislu sprememb prav zato, ker z nobeno kritiko niso mogli ničesar izgubiti. Danes pa je nekaj milijard vredno darilo povzročilo ravno to, da študent protestira zgolj takrat, kadar mu grozi izguba tega darila. Protestira samo, kadar prihaja do izgube svobode, ki je tako ali tako ni znal izkoristiti, ki jo je, kar je še huje, zlorabil. Pa se ne zavzemam, da ne bo zopet prišlo do pomote za odvzem tega darila, še manj pa za izgubo svobode. Ponovim lahko le zelo obrabljeno frazo, ki pravi, da denar ni cilj, ampak sredstvo. Ni vredno protestirati za denar, vredno pa je s tem denarjem pomagati pojenjujoči energiji in jo spremeniti v glasnost. V tisto glasnost, ki bo opozarjala na zablode in težave ne samo enega dela, ampak celotne družbe, ter na možne premike in rešitve. In v tako glasnost, ki se ne bo le sebično in vase zagledano ukvarjala le z lastno študentsko ritjo.
Ko me je pred nekaj meseci stanovski kolega povabil na neko zabavo in sem se, ne zato, ker ne bi hodil na take zabave, ampak zato, ker se mi preprosto ni dalo, z nekim slabim izgovorom odpovedal tako preživetemu večeru me je pobaral, češ da sem že pozabil, kakšno je študentsko življenje. Ko zaključujem ta sestavek, mu odgovarjam, da vem kakšno je, in da, če je to njegovo bistvo (in če te zgolj to kot študenta definira) potem takšnega študentskega življenja nočem živeti. Potem namreč glede na moje predstave pride do zmede v terminologiji, kajti v mojih predstavah zgolj dejstvo, da nekdo študira, še ne pomeni, da je tak » na fakulteto vpisani študencelj« tudi pravi študent.

Nepopolen poskus razumevanja nekih groznih dogodkov

Mislim, da je bilo na predvečer dneva državnosti. Da, zagotovo je bilo saj je bil na sporedu neposreden prenos proslave. Sicer nisem imel nobenega namena spremljati to nesrečno prireditev, ki se mi je v prejšnjih letih precej priskutila, pa sem ji vseeno sklenil nameniti vsaj pet minut pozornosti . To pa zato, ker je bilo rečeno, da bo ta proslava drugačna od prejšnjih in da bo poskušala posnemati tiso prvo. Celotno vzdušje, ki ga je ustvarila RTV s svojimi arhivskimi posnetki v tednih pred praznikom je postalo nekoliko bolj pristno oz. se je gibalo v smeri moje predstave o tem kakšno bi moralo biti vzdušje na ta dan. Za razliko od prejšnjih let, ko se je samo dogajanje skoncentriralo na samo en dan se je to vzdušje vleklo že cel teden pred dogodkom.
Odšel sem v skupni prostor v študentskem domu kjer imamo TV in pred njem je sedela neka absolventka in gledala Pianista, ki so ga vrteli na enem izmed komercialnih programov. Bil sem začuden saj sem pričakoval, da bo vsaj nekdo spremljal nogometno tekmo (ne spomnim se katera je bila predvidena za takrat) ali pa vsaj proslavo. Usedel sem se na kavč in nekaj trenutkov spremljal film, ki sem ga že enkrat videl. Takrat pa je iz prej omenjene gospodične, ki mimogrede stanuje nasproti mene in se zato poznava po imenu, izbruhnilo. Začela je na dolgo in na široko opisovati kako neizmerno presunjena, razočarana in zgrožena je nad tem, kakšen zveri so bili nacisti (možno, da je uporabljala kar posploševalnico »Nemci« vendar nisem prepričan o tem). Začela je opisovati prizor v katerem je nek nacist ustrelil neko žensko v čelo (mislim, da je v tistem delu, ko množica čaka pri zapornicah, da se le te odprejo). Nato mi je izročila daljinca in rekla, da naj, če želim gledati proslavo, kar gledam, ker ona tega filma ne bo več gledala saj je preveč šokirana. Sam sem obzirno vprašal, če filma res ne želi pogledati do konca saj dandanes na spored redko zaide tako dober film, pa je rekla, da naj se odločim sam in tako sem prestavil na nacionalko. Njen monolog pa se je (očitno ni mogla pozabiti tega dogodka) nadaljeval in še naprej mi je opisovala svojo zgroženost nad tem kako je nekdo ubil nedolžnega človeka (in to kot da bi se zgodilo vpričo nje). Sledilo je razpravljanje o tem kako ji proslava, ki se odvija ne pomeni prav preveč saj se ima sama za državljanko oz. prebivalko sveta in šele nato Slovenko in kako neumen je ta nacionalizem in trošenje denarja za proslave, ko pa nekje v svetu divjajo vojne in lakote in pa o tem kako krut in neumen je bil in je ta svet kjer so se dogajali taki poboji. Ni in ni mogla razumeti kako lahko nekdo nastavi sočloveku pištolo na glavo in potegne za sprožilec. To vprašanje si je postavljala znova in znova namesto vsakega mašila v stavkih, ki jih je v svoji zgroženosti izgovarjala. Začela je tudi s tem kako je, ko je bila majhna, med desetdnevno vojno šla do očeta, ki je delal na carini in ga vprašala, če bo zares streljal na ljudi, ki nas bodo napadli in da je baje vsa pomirjena odšla, ko ji je oče zagotovil, da ne bo streljal na nikogar. In kako pacifistično je bil nastrojen njen oče in kako je jokal, ko je umrl maršal Tito.
Ne spominjam se točno v kakšnem kontekstu je bila ta zadnja omemba je pa vzpostavila zanimivo nasprotje. Tam sva sedela hčerka človeka, ki je jokal nad razpadom Jugoslavije in pa sin človeka, ki je v prvi demokratično izvoljeni skupščini pomagal izpeljati ta razpad. Zaradi te ugotovitve sem se neizmerno zabaval. Smer njenega monologa pa je počasi vodila v patetiko (predvsem zaradi opisovanja obžalovanja smrti ljubljenega maršala s strani njenega očeta). Sama se do Tita ni opredelila ampak očitno ga ni imela niti za vsaj približno toliko problematičnega kot Hitlerja, na čigar račun se je na moje presenečenje v nadaljevanju usula obilica pristnih psovk in zaradi katerih se je monolog iz patetičnega prevesil v prostaškega. Za vrhunec njenega govora, ki je izviral iz nekakšnega svetovnega sočutja do trpečih in pa neke preproste etike je izjavila, da bi bilo treba vse te naciste pobiti! Ko sem slišal ta zaključek sem bil začuden saj je s tem stavkom negirala vso svojo (sicer šibko utemeljeno) etično držo in pa si odgovorila na vprašanje kako lahko nekdo nastavi nekomu na čelo pištolo in potegne sprožilec. Sama je ves čas poznala odgovor. Strašna je človeška slepota! Ampak ta slepota ne izvira samo iz preproste neumnosti (izvira tudi iz različnih obrambnih mehanizmov kar prikazuje z oskarji nagrajeni film Crash toda ni moj namen govoriti o tem). Danes je namreč ta stavek, ki me je osupnil, mnogo težje razumeti, kot bi ga bilo, če bi bil izrečen leta 1945. Takrat bi ga (seveda z današnjega stališča) poskusil razumeti. Tako danes izrečenega pa ga ne morem in nočem razumeti ampak mislim, da ga lahko mirne duše pripišem neumnosti in ničemer drugemu.
Vse to pa je bil samo uvod v nekaj drugega. Vse to me je namreč nekaj dni kasneje spomnilo na dve stvari. Na kratek sestavek Franceta Dolinarja, ki ga je prebral na neki okrogli mizi in pa na knjigo avstrijskega pisatelja Martina Pollacka z naslovom Smrt v bunkerju. Obema deloma je skupno pronicljivo analiziranje okoliščin v katerih so se izoblikovale odločitve, ki jih večina ljudi danes ne razume. Ne razume jih predvsem zato, ker nimajo uvida v nek širši kulturnozgodovinski kontekst tistega časa. Na naciste in domobrance pač gledajo z današnjega stališča, iz perspektive, ki jo narekujejo današnje vrednote in vzdušje časa v katerem živimo. O sami vsebini teh del ne bom govoril. Te stvari je treba prebrati oz. slišati. G. Dolinar je (vsaj zame) v tistem sestavku presenetljivo odkrito govoril o stanju duhov na Slovenskem pred drugo svetovno vojno. Podal je nek uvid, ki mi je bil prvič razkrit. Samo ta množica katoliških društev, ki so bila izjemno močna tako na ideološkem kot na organizacijskem področju, je bila namreč sposobna ustvariti ozračje v katerem je bila odločitev pristopiti v vaške straže in kasneje v domobranstvo mnogo bolj razumljiva kot pa je z današnjega vidika. Ne poskušam odobravati dejanj, skušam jih samo razumeti (ne spomnim se točnega naslova sestavka vendar verjamem, da je bil zagotovo nekje objavljen). Potrebno si je zastavljati vprašanja. Kako je bilo to mogoče? Na podlagi kakšnih vrednot in idej lahko pride so česa takega. Kakšno je bilo vzdušje v tem času? Kaj je bila podlaga in kaj vzroki za verižne reakcije zlih dogodkov. Poskusiti razumeti in ne ponoviti napake. Poskusiti razumeti in se ne postavljati na to ali na ono stran. Ni na nas ta zgodovinska odločitev, da bi se morali izrekati pro ali contra. Hvalabogu!
Poskusiti razumeti tako kot Martin Pollack poskuša v svoji knjigi razumeti kaj je privedlo njegovega očeta Nemca s koreninami iz Laškega ( ki je očitno preživel nekaj časa tudi v gostilni nekih mojih prednikov, kot sem izvedel v knjigi) do tega, da se je s svojo hordo nacistov podil po vzhodu in pobijal Jude po navodilih velikega Načrta. Taka pot je lahko vzklila samo na tleh stoletja trajajočega kulturnega boja, ki ga pisatelj, ko sledi družinski kroniki temeljito analizira.. Poskuša razumeti svojega očeta. Da, sedaj mu je bolj jasno! Odpuščanje je možno samo skozi razumevanje oz. vsaj skozi poizkus saj celostna vživitev v položaj drugega izkustveno ni mogoča. Drugače ne gre. Grajali so že vsi in hvalili tudi, nihče pa do sedaj ni poskusil razumeti kaj človeka spremeni v nacista, kaj v domobranca. Pa tudi ni na meni da bi grajal ali hvalil ali odpuščal. To se ni godilo meni. To se je godilo mojim starim staršem pred pol stoletja. Kdo sem jaz da bi odpuščal tem ljudem. Kdo sem jaz, da bi grajal njihova dejanja ali jih hvalil. Poskusil bom razumeti in ne ponoviti napak, ki so jih storili. To je vse. Odpuščajo naj žrtve. Grajajo naj sami sebe ( če to nalogo še ne opravlja njihova težka vest). Hvalijo naj norci in bedaki. Seveda lahko grajam idejo, ne morem pa si dovoliti, da bi grajal človeka. Njega lahko poskušam razumeti zakaj je sledil neki ideji.



Na žalost pa še vedno čakamo na podobne poskuse razumevanja sprememb boljševikov v upravnike sibirskih gulagov, sprememb partizanov v krvnike nad brezni mojih domačih gozdov in sprememb bosanskih Srbov v režiserje in protagoniste srebreniške tragedije od katere v teh dneh mineva 11 let in tako dalje in tako dalje. Dejstvo, da se je srebreniški vihar nacionalistične ideologije, ki je povzročila strahotno morijo, razplamtel po točno petdesetih letih ideologije, ki je vse kar je bilo v zvezi z nacionalnostjo postavljala na stranski tir, nam govori o tem kakšen ujetnik časa, predvsem preteklosti in pa prostora v katerem živi je človek. In to navkljub vsemu prelitemu črnilu o svobodi in človeku kot tabuli rasi. Otroci ponavljamo in nekritično prevzemamo negativne vzorce obnašanj naših staršev prav zato, ker jih ne razumemo. Pa bi jih morali. Morali bi se truditi razumeti in ne ponavljati napak.

Smiselnost ustanavljanja novih držav

V prispevku Studia city (z dne 12.6.2006) se Maja Žiberna v prispevku Nove države ukvarja s preživelim pojmom suverenosti (na to, da naj bi bil ta pojem danes preživel, me je opozoril Lisjak v komentarju k vnosu "Izgubljanje identitete v sodobnih načinih urejanja družbenih odnosov II"). Avtorica je ločeno soočila mnenji Injakija Sotoja, mladega Baska in pa ameriške profesorice Joahn Cocks. Kaj sta torej povedala?

Po mnenju Joahn Cocks skupina, ki ji je priznana suverenost, v večini primerov živi na ozemlju z drugimi skupinami in tako posledično postanejo nove manjšine. Ideja postati svoboden narod skozi suverenost (če si suveren si sam svoj gospodar!) se ji zdi iluzorna, ker s tem, ko postaneš suveren, postaneš le gospodar v novem sužnjelastniškem razmerju. To pa ni prava svoboda.

Avtorica prispevka za tem poudari, da je potreben nov način organiziranja političnih družb, ki bodo skladni s stvarnostjo v kateri živimo. Današnja stvarnost pa so okolja v katerih biva veliko različnih narodov in kultur. Ljudje živijo danes v drugih državah, predvsem zaradi ekonomskih razlogov in proti svoji volji. Profesorica Cocksova vidi rešitev v tem, da se dajo takim manjšinam politične pravice.

Če pristanemo na tak model pristanemo na globalno vas v kar vodi mešanje kultur (dejstvo je, da to je "melting pot"). Rešitev ni v dajanju političnih pravic s katerimi se institucionalizira konflikt in kjer na koncu v takem konfliktu nekdo postane zmagovalec ampak v reševanju problema ekonomskih migracij, ki bi bil pri današnji tehnologiji zlahka presežen. Samo pomislimo: že z uporabo današnje tehnologije (kajšele čez 100 let) bi lahko v bližnji prihodnosti, celoten svet preživljala le t.i. enopetinska družba. Ni nujno, da bi samo ena petina delala. Lahko bi tudi delavnik skrajšali na eno petino pa bi še vseeno preživeli. In ne samo preživeli. Živeli bi enako kot sedaj. Z vsem razvojem itd. Pa pustimo to za drugič... Ko bo rešen problem ekonomskih migracij (manjšine bodo še zmeraj ostale, to je dejstvo) bi se morali ljudje odseliti v svojo državo med svoje ljudi (seveda to ni mišljeno kot ukaz ampak kot možnost). Kdo pa bi rad živel med tujci, če to ni potrebno in to celo življenje, če pa ima svojo državo, če ga lahko obkrožajo ljudje s katerimi deli iste vrednote in ki ga razumejo.
Ena izmed varovalk pred takim konfliktom (predvsem, če govorimo o manjšinah, ki jih je seveda potrebno ohranjati ampak ne s pozitivno diskriminacijo temveč s tem, da se jih pusti pri miru) je tudi liberalna država. Velika manjšina namreč zlahka v taki državi povzroči, da je treba najti višji skupni imenovalec vseh vrednot. Iste pravice, dva različna naroda.

Oče pojma suverenosti J.J.Rousseau si je takole zamišljal državo:

"Treba je najti tako obliko združitve, da bo z vsemi skupnimi silami branila in varovala osebo in premoženje vsakega člana in v kateri se bo vsakdo, združen z vsemi vendarle podrejal le samemu sebi in ostal prav tako svoboden kakor poprej."

"Končno pa se tisti, ki se izroči vsem, ne izroči nikomur; in ker v družbi ni član, nad katerim bi si vsak ne pridobil istih pravic, katerim se je sa odrekel, si torej vsak pridobi prav toliko, kolikor je izgubil, obenem pa več moči, da ohrani tisto kar ima."

"Toda politično telo ali suveren, ki mu daje življenje le svetost pogodbe, ne more nikoli, niti od koga drugega, prevzeti nobenih obveznosti, ki bi bile proti duhu te prve pogodbe, na primer odtujiti kak del samega sebe ali se podrediti drugemu suverenu."

Liberalna država sloni na obči volji. Obča volja je najmanjši skupni imenovalec vseh volj. Je tisto kar si vsi oz. kar si vsak sopogodbenik želi. Obča volja skrbi za splošno korist. Volja vseh pa je seštevek vseh volj. In volja vseh ne more biti volja države, ker to pelje v shizofrenično situacijo. Seveda je utopično pričakovati, da bi na podlagi dejanske obče volje država sploh lahko funkcionirala. Če je že eden proti, potem to ni več obča volja. Obča volja je lahko samo cilj oz. smerokaz, ki govori, da bi morala država skrbeti za tiste stvari, ki si jih želi veliko več kot zgolj navadna polovica državljanov. Ali je to 55% ali 80% ne vem. Vem pa, da pri odločitvah, ki prevagajo za nekaj promilov ne dobimo stabilne družbe in dobre države.

Injakijeve izjave lahko razumemo kot potrditev ali kot zanikanje besed Cocksove. Avtorica se do tega ne opredeli, zato se mora opredelitit gledalec sam. Injaki namreč pripoveduje o nasilju nad svojim bratom, ki so ga obtožili za umor nekega španskega politika in ga mučili ter imeli 2 leti zaprtega brez dokazov. Injaki pravi, da se mu zdi pomembno, da o prihodnosti in razvoju naroda odloča večina, da odloča narod v svoji državi sam. Tako usodo doživljajo številne manjšine, posamezniki in narodi. Injaki tudi pozna Slovence. To poznavanje majhnih narodov se mi zdi zelo simpatično, ker vemo kaj so pretrpeli in kaj trpijo. Samo zato, ker delimo isto izkušnjo se lahko v Sloveniji najde toliko ljudi, ki govorijo o Tibetu, Baskiji, Kurdistanu... (glej tudi to!)

Slovenci so se, pove Injaki, lahko odločili o svoji prihodnosti ne glede na to ali bi bila ta dobra ali slaba.
Vseeno je ali narod sprejema dobre ali slabe odločitve o svoji prihodnosti(važno je že, vendar ne tako kot to, da jih sprejemaš sam). Na dolgi rok je bolj pomembno, da jih sprejemajo Slovenci sami, ker bomo tako tudi sami odgovorni za svojo prihodnost. Ko nas je zavozil Beograd je prišlo do konflikta, ko nas bo Bruselj... Kdo si upa trditi, da ne bomo jezni. Važno je da je svobodna... Kajti v končni fazi se lahko vprašamo: kdo pa ve katera odločitev je dobra in katera slaba??? Evropa že ne. Evropa si samo domišlja ali pa je naivna. Pri tem vprašanju je pomembno edino to, da za svoja dejanja odgovarjaš sam. Da sam prevzameš odgovornost nase. "Sedaj smo najbolj odvisni od sebe!" To frazo so politiki po vstopu v EU uporabljali namesto "doberdan". Če smo res tako odvisni od samih sebe, zakaj potem prelagamo naše odločitve v roke tujcev?

-Torej lahko razumemo Injakija, kot potrditev izjav Cockseve in rečemo: če Španci ne bi imeli svoje države, ne bi tepli Baskov...
-Lahko pa Injakijeva izjava zanika besede Cocksove in rečemo: če bi imeli Baski svojo državo jih nihče ne bi tepel...

Seveda je razvidno, da podpiram drugo rešitev in zagovarjam sledeče: vsakemu narodu svojo državo!!!

P.s. s poševno pisavo so pisani moji pogledi, s pokončno dejstva, ki so bila podana v prispevku, z manjšo pa besedilo, ki ni nujno za razumevanje teksta...