Smiselnost ustanavljanja novih držav

V prispevku Studia city (z dne 12.6.2006) se Maja Žiberna v prispevku Nove države ukvarja s preživelim pojmom suverenosti (na to, da naj bi bil ta pojem danes preživel, me je opozoril Lisjak v komentarju k vnosu "Izgubljanje identitete v sodobnih načinih urejanja družbenih odnosov II"). Avtorica je ločeno soočila mnenji Injakija Sotoja, mladega Baska in pa ameriške profesorice Joahn Cocks. Kaj sta torej povedala?

Po mnenju Joahn Cocks skupina, ki ji je priznana suverenost, v večini primerov živi na ozemlju z drugimi skupinami in tako posledično postanejo nove manjšine. Ideja postati svoboden narod skozi suverenost (če si suveren si sam svoj gospodar!) se ji zdi iluzorna, ker s tem, ko postaneš suveren, postaneš le gospodar v novem sužnjelastniškem razmerju. To pa ni prava svoboda.

Avtorica prispevka za tem poudari, da je potreben nov način organiziranja političnih družb, ki bodo skladni s stvarnostjo v kateri živimo. Današnja stvarnost pa so okolja v katerih biva veliko različnih narodov in kultur. Ljudje živijo danes v drugih državah, predvsem zaradi ekonomskih razlogov in proti svoji volji. Profesorica Cocksova vidi rešitev v tem, da se dajo takim manjšinam politične pravice.

Če pristanemo na tak model pristanemo na globalno vas v kar vodi mešanje kultur (dejstvo je, da to je "melting pot"). Rešitev ni v dajanju političnih pravic s katerimi se institucionalizira konflikt in kjer na koncu v takem konfliktu nekdo postane zmagovalec ampak v reševanju problema ekonomskih migracij, ki bi bil pri današnji tehnologiji zlahka presežen. Samo pomislimo: že z uporabo današnje tehnologije (kajšele čez 100 let) bi lahko v bližnji prihodnosti, celoten svet preživljala le t.i. enopetinska družba. Ni nujno, da bi samo ena petina delala. Lahko bi tudi delavnik skrajšali na eno petino pa bi še vseeno preživeli. In ne samo preživeli. Živeli bi enako kot sedaj. Z vsem razvojem itd. Pa pustimo to za drugič... Ko bo rešen problem ekonomskih migracij (manjšine bodo še zmeraj ostale, to je dejstvo) bi se morali ljudje odseliti v svojo državo med svoje ljudi (seveda to ni mišljeno kot ukaz ampak kot možnost). Kdo pa bi rad živel med tujci, če to ni potrebno in to celo življenje, če pa ima svojo državo, če ga lahko obkrožajo ljudje s katerimi deli iste vrednote in ki ga razumejo.
Ena izmed varovalk pred takim konfliktom (predvsem, če govorimo o manjšinah, ki jih je seveda potrebno ohranjati ampak ne s pozitivno diskriminacijo temveč s tem, da se jih pusti pri miru) je tudi liberalna država. Velika manjšina namreč zlahka v taki državi povzroči, da je treba najti višji skupni imenovalec vseh vrednot. Iste pravice, dva različna naroda.

Oče pojma suverenosti J.J.Rousseau si je takole zamišljal državo:

"Treba je najti tako obliko združitve, da bo z vsemi skupnimi silami branila in varovala osebo in premoženje vsakega člana in v kateri se bo vsakdo, združen z vsemi vendarle podrejal le samemu sebi in ostal prav tako svoboden kakor poprej."

"Končno pa se tisti, ki se izroči vsem, ne izroči nikomur; in ker v družbi ni član, nad katerim bi si vsak ne pridobil istih pravic, katerim se je sa odrekel, si torej vsak pridobi prav toliko, kolikor je izgubil, obenem pa več moči, da ohrani tisto kar ima."

"Toda politično telo ali suveren, ki mu daje življenje le svetost pogodbe, ne more nikoli, niti od koga drugega, prevzeti nobenih obveznosti, ki bi bile proti duhu te prve pogodbe, na primer odtujiti kak del samega sebe ali se podrediti drugemu suverenu."

Liberalna država sloni na obči volji. Obča volja je najmanjši skupni imenovalec vseh volj. Je tisto kar si vsi oz. kar si vsak sopogodbenik želi. Obča volja skrbi za splošno korist. Volja vseh pa je seštevek vseh volj. In volja vseh ne more biti volja države, ker to pelje v shizofrenično situacijo. Seveda je utopično pričakovati, da bi na podlagi dejanske obče volje država sploh lahko funkcionirala. Če je že eden proti, potem to ni več obča volja. Obča volja je lahko samo cilj oz. smerokaz, ki govori, da bi morala država skrbeti za tiste stvari, ki si jih želi veliko več kot zgolj navadna polovica državljanov. Ali je to 55% ali 80% ne vem. Vem pa, da pri odločitvah, ki prevagajo za nekaj promilov ne dobimo stabilne družbe in dobre države.

Injakijeve izjave lahko razumemo kot potrditev ali kot zanikanje besed Cocksove. Avtorica se do tega ne opredeli, zato se mora opredelitit gledalec sam. Injaki namreč pripoveduje o nasilju nad svojim bratom, ki so ga obtožili za umor nekega španskega politika in ga mučili ter imeli 2 leti zaprtega brez dokazov. Injaki pravi, da se mu zdi pomembno, da o prihodnosti in razvoju naroda odloča večina, da odloča narod v svoji državi sam. Tako usodo doživljajo številne manjšine, posamezniki in narodi. Injaki tudi pozna Slovence. To poznavanje majhnih narodov se mi zdi zelo simpatično, ker vemo kaj so pretrpeli in kaj trpijo. Samo zato, ker delimo isto izkušnjo se lahko v Sloveniji najde toliko ljudi, ki govorijo o Tibetu, Baskiji, Kurdistanu... (glej tudi to!)

Slovenci so se, pove Injaki, lahko odločili o svoji prihodnosti ne glede na to ali bi bila ta dobra ali slaba.
Vseeno je ali narod sprejema dobre ali slabe odločitve o svoji prihodnosti(važno je že, vendar ne tako kot to, da jih sprejemaš sam). Na dolgi rok je bolj pomembno, da jih sprejemajo Slovenci sami, ker bomo tako tudi sami odgovorni za svojo prihodnost. Ko nas je zavozil Beograd je prišlo do konflikta, ko nas bo Bruselj... Kdo si upa trditi, da ne bomo jezni. Važno je da je svobodna... Kajti v končni fazi se lahko vprašamo: kdo pa ve katera odločitev je dobra in katera slaba??? Evropa že ne. Evropa si samo domišlja ali pa je naivna. Pri tem vprašanju je pomembno edino to, da za svoja dejanja odgovarjaš sam. Da sam prevzameš odgovornost nase. "Sedaj smo najbolj odvisni od sebe!" To frazo so politiki po vstopu v EU uporabljali namesto "doberdan". Če smo res tako odvisni od samih sebe, zakaj potem prelagamo naše odločitve v roke tujcev?

-Torej lahko razumemo Injakija, kot potrditev izjav Cockseve in rečemo: če Španci ne bi imeli svoje države, ne bi tepli Baskov...
-Lahko pa Injakijeva izjava zanika besede Cocksove in rečemo: če bi imeli Baski svojo državo jih nihče ne bi tepel...

Seveda je razvidno, da podpiram drugo rešitev in zagovarjam sledeče: vsakemu narodu svojo državo!!!

P.s. s poševno pisavo so pisani moji pogledi, s pokončno dejstva, ki so bila podana v prispevku, z manjšo pa besedilo, ki ni nujno za razumevanje teksta...