Potop v močvirje tišine

Sledeče razmišljanje je namenjeno natečaju, ki ga je razpisala mlada nastajujoča revija Izmus. Povabilo, ki sem ga dobil sam je bilo osebne narave vendar sem ga zasledil tudi na internetu tako, da vsi ki vas zanima razmišljanje na temo "Študent naj bom?" nujno preberite tole. Ni še prepozno!

Če sem iskren, ne vem, kako sem prišel do takih predstav o študentih, kakršne imam. Ne vem niti tega, ali so študentje bili sploh kdaj takšni ali jih je take naslikalo le leto 1968. Ne vem tudi, če bodo taki sploh kdaj postali. Edino dejstvo, ki ga poznam, je to, da se današnja podoba povprečnega študenta (da, posploševanje je na žalost nujno) ne ujema z mojo predstavo o tem, kakšen naj bi človek kot študent postal. Verjamem pa, da se splača opozoriti na ta razkorak med predstavo in resničnostjo. Splača se opozoriti kljub temu, da obstaja zgolj v moji glavi, ker mislim da ima podlago v dejanskem stanju. In splača se navkljub temu, da je bilo na to temo verjetno prelitega že veliko črnila.
Odkar sem v gimnaziji začel razmišljati o prihodnjem obdobju svojega življenja in mi je bilo le to s strani tistih, ki so mi o njem povedali besedo ali dve, predstavljeno kot najlepše obdobje človekovega življenja, sem se tega obdobja iskreno veselil in nanj prelagal kar nekaj stvari, ki jih kot dijak nisem znal ali zmogel storiti.Splošno predstavo tega obdobja je seveda oblikovala predstava o tem, kakšen naj bi kot študent postal in kakšni naj bi postali tudi moji vrstniki. Bistvo teh predstav bi rad podal v enem stavku, vendar se bojim, da bom izpadel bolj idealističen kot pa sem v resnici. Rešitev vidim le v tem, predragi bralec, da bistvu predstave dodam širše pojasnilo. Sedaj pa k bistvu! V mojih predstavah se namreč pojavlja svoboden študent, ki je prav zaradi svoje svobode zmožen kritičnosti in ustvarjalnosti, ki je za družbo neprecenljivega pomena, njegova mladostna energija pa mu omogoča, da z glasnostjo svoje delo sploh lahko predstavi družbi, iz katere izhaja.
Zakaj omenjam svobodo na prvem mestu in kakšno svobodo sploh imam v mislih? Naj pojasnim! Svoboda je namreč, kot sem že omenil, predpogoj za dve bistveni aktivnosti, ki študenta ločita od drugih družbenih skupin: kritičnost in ustvarjalnost. Ta svoboda se kaže v dveh oblikah. Prvič kot materialna neodvisnost in drugič kot svoboden duh ali, če hočete, kar um. V tem obdobju je po mojem mnenju izmed vseh življenjskih obdobij človekov družbeni angažma še najmanj povezan z njegovim preživetjem in se še najmanj odraža na njegovem bančnem računu. Seveda v smislu sankcioniranja in ne nagrajevanja, saj je le to vedno dobrodošlo. Kasneje lahko namreč posameznikov angažma prihaja v nasprotje s poklicem, ki ga opravlja, že samo zaradi pomanjkanja časa za eno ali drugo, ali pa je v nasprotju s samimi načeli poklica. Svoboden duh oz. um pa je prav tako dan v veliki meri ne zgolj, ampak predvsem študentom, saj na začetku svojega angažmaja še niso determinirani z mnogimi dejavniki, ki kasneje v življenju onemogočajo pojavljanje svežih in neodvisnih misli. Tak seštevek svobod, se pravi materialne in pa duhovne, je dan izmed vseh družbenih skupin edinole študentom.
Zakaj sta kritičnost in ustvarjalnost dve aktivnosti (sam sem ju v predstavah spremenil kar v lastnosti), ki se mi zdita pri študentih najbolj zaželeni? Preprosto zato, ker le ti v povezavi s tretjo lastnostjo (t.j. glasnostjo) pripeljeta do tega, da ima »normalna« družba neko zdravo (če hočete lahko tudi intelektualno) jedro, iz katerega izvirajo konstruktivne kritike (kritika + ustvarjalnost= konstruktivna kritika) in ideje. Katera »normalna« družba si ne želi tega? Seveda se od študentov ne more pričakovati, da bodo sami spreminjali družbo. Študentje so lahko namreč (kar je tudi dostikrat pokazala Zgodovina) le pobudniki in začetniki takih sprememb.
Glasnost postavljam na zadnje mesto. Je pa vsekakor nujna lastnost, ki izvira iz mladostne energije in vodi k temu, da rezultati kritične ustvarjalnosti dosežejo vsaj določen del družbe. Če študenta primerjamo npr. z novinarji, so slednji v veliki prednosti kar se tiče širjenja njihovega kritičnega ustvarjanja zaradi povezave s kapitalom. Po drugi strani pa so le-ti mnogo manj svobodni pri svojem ustvarjanju in novinarski kapital lahko pri študentih zamenja le energija, ki se spreminja v glasnost.

Dovolj o tej predstavi. Če se namreč po dveh letih študija ozrem po vrstnikih, vidim večinoma nekritične in neustvarjalne pasivneže, ki se pogrezajo v močvirje tišine. Nekateri so sicer res glasni in opozarjajo na to, da se bo zožila svoboda na področju materialne neodvisnosti. Mogoče se bo res, toda mene zanima sledeče: Zakaj med vrstniki opažam morečo tišino tudi, ko ta svoboda še obstaja? Če se materialna svoboda potrebuje zato, da se izven časa študija polnijo zgolj klubi, ne pa tudi razne okrogle mize, se mi zdi študentsko delo mnogo bolj koristna poraba časa. Da ne bo pomote: da, tudi zabava je tisto, kar naredi študentsko življenje za nepozabno doživetje. Toda zgolj zabava? Zakaj torej v času podarjene(!) svobode ne opažam kritičnosti in ustvarjalnosti? Nisem sociolog in ne znam razložiti ali raziskati tega fenomena, tako da svoje trditve lahko opiram zgolj na opažanja. In v dveh letih opažam upad zanimanja za okrogle mize, filmske večere, predavanja gostujočih predavateljev, seminarje, delavnice, tečaje... Študentske organizacije, društva in klubi se po mojih opažanjih ukvarjajo večinoma z zabavo in zgolj v manjši meri z »duhovno hrano« študentov. Pojdite npr. na internet in preštejte število študentov s svojimi internetnimi dnevniki (blogi) in nato preštejte tiste, za katere menite ,da so ali kritični ali ustvarjalni ali oboje skupaj. Presenetljivo majhen odstotek po mojem mnenju. Pa po vašem? Lahko si zgolj predstavljamo kam pelje tak pogrezujoči trend v desetih letih ali več. Odpira se novo vprašanje: Ali bomo res morali to svobodo izgubiti in jo zopet priboriti, da jo bomo znali izkoristiti na način, za katerega sam menim, da je sploh namenjen?! Študente je namreč nase priklenilo darilo, vredno nekaj milijard, ki se je navkljub dobremu namenu spremenilo v kletko, v katero so se po pomoti zaklenili prav zato, ker so se je tako krčevito oprijemali. Študentje so bili v preteklosti družbena avantgarda v smislu sprememb prav zato, ker z nobeno kritiko niso mogli ničesar izgubiti. Danes pa je nekaj milijard vredno darilo povzročilo ravno to, da študent protestira zgolj takrat, kadar mu grozi izguba tega darila. Protestira samo, kadar prihaja do izgube svobode, ki je tako ali tako ni znal izkoristiti, ki jo je, kar je še huje, zlorabil. Pa se ne zavzemam, da ne bo zopet prišlo do pomote za odvzem tega darila, še manj pa za izgubo svobode. Ponovim lahko le zelo obrabljeno frazo, ki pravi, da denar ni cilj, ampak sredstvo. Ni vredno protestirati za denar, vredno pa je s tem denarjem pomagati pojenjujoči energiji in jo spremeniti v glasnost. V tisto glasnost, ki bo opozarjala na zablode in težave ne samo enega dela, ampak celotne družbe, ter na možne premike in rešitve. In v tako glasnost, ki se ne bo le sebično in vase zagledano ukvarjala le z lastno študentsko ritjo.
Ko me je pred nekaj meseci stanovski kolega povabil na neko zabavo in sem se, ne zato, ker ne bi hodil na take zabave, ampak zato, ker se mi preprosto ni dalo, z nekim slabim izgovorom odpovedal tako preživetemu večeru me je pobaral, češ da sem že pozabil, kakšno je študentsko življenje. Ko zaključujem ta sestavek, mu odgovarjam, da vem kakšno je, in da, če je to njegovo bistvo (in če te zgolj to kot študenta definira) potem takšnega študentskega življenja nočem živeti. Potem namreč glede na moje predstave pride do zmede v terminologiji, kajti v mojih predstavah zgolj dejstvo, da nekdo študira, še ne pomeni, da je tak » na fakulteto vpisani študencelj« tudi pravi študent.