Svobodni človek

PODARJENA SVOBODA

Končno se je najboljši umetnik odločil tako: tistemu, ki mu ne more dati ničesar lastnega bo dostopno vse, kar je bilo razdeljeno med posamezna bitja v zasebno last. Sprejel je torej človeka kot stvaritev nedoločene narave, jo postavil v središče sveta in jo tako nagovoril: "Ne določenega bivališča, ne lastne podobe, niti kakih posebnih darov ti nisem dal, o Adam, zato da bi dobil v last takšno bivališče, takšno podobo in takšne darove, kakršne boš ti sam hotel po lastni želji in preudarnosti. Narava drugih bitij je določena in zamejena z zakoni, ki sem jih bil predpisal. Ti pa si jo boš določil sam po svoji svobodni presoji, katere oblasti sem te zaupal; nobena omejitev te ne bo utesnjevala in ovirala pri tem. V središče sveta sem te postavil, da bi se od tod lahko bolje razgledal po vsem, kar je na svetu. Nisem te ustvaril ne kot nebeško, ne kot zemeljsko bitje, ne kot smrtnika in ne kot nesmrtnika, zato da bi si ti sam- častit in svoboden kipar svojega lastnega bitja- izklesal svojo podobo tako, kakor bo tebi najbolj všeč. Lahko se boš izrodil in postal nižje, brezumno bitje; lahko se boš po svoji volji prerodil in postal nekaj višjega, božanskega."

Giovanni Pico della Mirandola (O človekovem dostojanstvu)

ČLOVEK KOT SAMO-PROJEKT

Obstajata dve vrsti eksistencialistov. Prva zvrst so kristjani... Druga struja pa so ateistični eksistencialisti... Vse pa nas druži preprosto prepričanje, da eksistenca prehaja esenco ali če hočete, da je treba izhajati iz subjektivnosti... To pomeni, da človek v svetu najprej biva, se srečuje, se pojavlja v svetu in šele nato definira. Če se človek, kakor ga pojmuje eksistencialist, ne da definirati, potem se ne da zato, ker sprva sploh nič ni. Bo šele naknadno in bo takšen kakršnega se bo naredil. Človeške narave ni saj ni Boga, ki bi jo zasnoval. Človek samo je, in to ne samo takšen kakor se zasnuje temveč tudi takšen, kakršnega se hoče narediti, kakršen se po svoji eksistenci zasnuje in kakršen hoče biti po tem zagonu proti eksistenci. Človek je tisto, kar naredi iz sebe.

Jean-Paul Sartre (O pomenu dejanja v drami Zaprta vrata)

Dva filozofa, ki sta navkljub različnim pogledom na prvi dve klasični vprašanji filozofije (tisto o svetu in tisto o bogu), prišla do istega odgovora na tretje vprašanje: vprašanje o Človeku. Sam sem o teh dveh besedilih razmišljal dolgo dolgo časa in po premnogih mislenih poskusih sta zame postali ti dve besedili temelja vseh razmišljanj o Človeku. Da, res je, kot porečete nekateri, da na človeka vplivajo tudi geni, okolje in vzgoja, toda ti v večini primerov ne določijo našega Bistva. Razmišljanje (pravzaprav gre bolj za citiranje) ni odgovor na Kobino razmišljanje o predestinaciji človeka saj je bilo spisano že mnogo prej in je čakalo v predalu. Mislim pa da je sedaj ugoden trenutek, da končno ugleda tudi luč ekrana.