Knjiga je orožje - vzemi jo v roke!

Smiselnost tega stavka se mi je že nekaj časa zdela, če že ne nesmiselna (to namreč zveni oksimoronsko), pa vsaj vprašljiva. Pojdimo po vrsti! Stavek je sestavljen iz dveh povedi:

1. Knjiga je orožje.
2. Vzemi jo v roke!

O "metaforični resničnosti" prvega stavka nisem nikoli dvomil in o moči idej, ki jih po svetu trosijo knjige na tem mestu ne bom razpravljal. Zgodovina je namreč premnogokrat dovolj nazorno pokazala, da prvi stavek drži.

Problem, kot ga vidim, namreč tiči v drugi povedi. Naj pojasnim, za kaj gre! Sprašujem se namreč ali je res knjiga tisto orožje, ki ga je treba prijeti v roke, če se želim boriti na intelektualnem področju? Moj odgovor se glasi: da potrebno jo je prijeti v roke, vendar knjiga ni orožje s katerim se moramo boriti. Naj pojasnim...

Predpostavka: Orožje je namenjeno bojevanju, edina razumska uporaba knjige pa je branje. Druge možnosti uporabe ne vidim. Torej nam skuša Brecht dopovedati, da se moramo bojevati tako, da naj beremo knjige.
Izenačuje branje in bojevanje.

Brecht pa je v tem svojem vzkliku, ki je na prvi pogled mišljen pozitivno, škodoželjen. Pravzaprav ne poziva, da bi se borili ampak naj vzamemo v roke (njegove?) knjige, kar pa je tako kot, da bi nam v roko potisnil granato in nam rekel naj jo uporabimo za boj, preden bi vedeli kako dotična zadeva sploh deluje. To vzpostavi situacijo, v kateri se moramo namesto, da bi se s pomočjo knjige bojevali, začeti bojevati proti njej, saj knjiga ni in ne more biti tvoje orožje ampak je vedno orožje proti tebi. Knjiga je lahko samo individualno orožje avtorja, ki je usmerjeno proti vsem ostalim. Proti bralcem! Knjiga ne more biti bralčevo orožje. Tako se pravzaprav moramo začeti boriti proti tistemu, ki nam v roko potisne granato. Vsaka knjiga pač nosi
neko idejo, ki ti jo skuša posredovati, če ne že vsiliti.

Ob vsakem stiku z neko idejo oz. knjigo se zatorej splača spomniti na filozofa Karla Jaspersa, ki nas nauči osnovne "samoobrambe", ki ji pravi filozofsko branje in poteka po naslednjem vrstnem redu:

1. popolno zaupanje (skušaš razumeti avtorja in vse dojemaš kot, da je res)
To je pravzaprav nekakšen taktičen trik. Če bi avtor knjige (ki je tvoj "sovražnik" ) spremljal tvoje misli med branjem bi pomislil, da te je pridobil na svojo stran. Vendar pa je prvi korak namenjen temu, da spoznamo avtorjeve misli do obisti in ugotovimo njegove napake in slabosti.

2. misliti v soglasju s svetom (ideje postaviš v kontekst miselnih in zgodovinskih tokov)
S tem spoznam o avtorjevo okolje. Izvemo kdo so njegovi zavezniki in kdo njegovi sovražniki.

3. misliti v soglasju s sabo (si iskren do svojih dvomov)
Šele ko opraviš priprave opisane v prvih dveh korakih, se lahko končno poženeš v napad. In ko tako drviš, se general Beckett za teboj dere: "Misli svinja, misli!"


Tako filozofsko branje v katerem uporabiš svoje edino (OMNIA MEA MECUM PORTO) orožje je pravzaprav prvi od dveh bojev, ki jih moram ob stiku s knjigo prebiti. Možni končni izidi te bitke so trije:

1. predaja (nekritično prevzameš ideje Knjige)
2. premirje (vsebinsko si do idej Knjige neopredeljen ali pa bitko preložiš na kasnejše obdobje)
3. zmaga (zavrneš, uničiš, spremeniš ali skleneš zavezništvo z idejo Knjige)

Razlika med predajo in sklenitvijo zavezništva je ta, da zavezništvo skleneš šele po miselni bitki, predaš pa se že pred njo. Se pravi, da zgolj nekritično prevzameš idejo.

Tako se pravzaprav na koncu zmage vzpostavi čudna situacija, ker si po končani bitki šele na začetku svojega boja. S to razliko, da sedaj ne bo tvoje orožje premagana knjiga ampak tvoja beseda, tvoja misel in tvoje pero.
Knjiga (oz. branje le te) tako ne more biti orožje ampak je lahko samo bitka v kateri izpiliš svoje intelektualne borilne veščine. Obvezen predpogoj za vsako ustvarjanje je torej veliko število prebrodenih bitk. Pravi boj se začne šele po teh bitkah v pristnem aktivnem (in ne pasivnem) udejstvovanju.

Pero je orožje - vzemi ga v roke!

Z upanjem na čim več zmag!