sreda, julij 12, 2006

Nepopolen poskus razumevanja nekih groznih dogodkov

Mislim, da je bilo na predvečer dneva državnosti. Da, zagotovo je bilo saj je bil na sporedu neposreden prenos proslave. Sicer nisem imel nobenega namena spremljati to nesrečno prireditev, ki se mi je v prejšnjih letih precej priskutila, pa sem ji vseeno sklenil nameniti vsaj pet minut pozornosti . To pa zato, ker je bilo rečeno, da bo ta proslava drugačna od prejšnjih in da bo poskušala posnemati tiso prvo. Celotno vzdušje, ki ga je ustvarila RTV s svojimi arhivskimi posnetki v tednih pred praznikom je postalo nekoliko bolj pristno oz. se je gibalo v smeri moje predstave o tem kakšno bi moralo biti vzdušje na ta dan. Za razliko od prejšnjih let, ko se je samo dogajanje skoncentriralo na samo en dan se je to vzdušje vleklo že cel teden pred dogodkom.
Odšel sem v skupni prostor v študentskem domu kjer imamo TV in pred njem je sedela neka absolventka in gledala Pianista, ki so ga vrteli na enem izmed komercialnih programov. Bil sem začuden saj sem pričakoval, da bo vsaj nekdo spremljal nogometno tekmo (ne spomnim se katera je bila predvidena za takrat) ali pa vsaj proslavo. Usedel sem se na kavč in nekaj trenutkov spremljal film, ki sem ga že enkrat videl. Takrat pa je iz prej omenjene gospodične, ki mimogrede stanuje nasproti mene in se zato poznava po imenu, izbruhnilo. Začela je na dolgo in na široko opisovati kako neizmerno presunjena, razočarana in zgrožena je nad tem, kakšen zveri so bili nacisti (možno, da je uporabljala kar posploševalnico »Nemci« vendar nisem prepričan o tem). Začela je opisovati prizor v katerem je nek nacist ustrelil neko žensko v čelo (mislim, da je v tistem delu, ko množica čaka pri zapornicah, da se le te odprejo). Nato mi je izročila daljinca in rekla, da naj, če želim gledati proslavo, kar gledam, ker ona tega filma ne bo več gledala saj je preveč šokirana. Sam sem obzirno vprašal, če filma res ne želi pogledati do konca saj dandanes na spored redko zaide tako dober film, pa je rekla, da naj se odločim sam in tako sem prestavil na nacionalko. Njen monolog pa se je (očitno ni mogla pozabiti tega dogodka) nadaljeval in še naprej mi je opisovala svojo zgroženost nad tem kako je nekdo ubil nedolžnega človeka (in to kot da bi se zgodilo vpričo nje). Sledilo je razpravljanje o tem kako ji proslava, ki se odvija ne pomeni prav preveč saj se ima sama za državljanko oz. prebivalko sveta in šele nato Slovenko in kako neumen je ta nacionalizem in trošenje denarja za proslave, ko pa nekje v svetu divjajo vojne in lakote in pa o tem kako krut in neumen je bil in je ta svet kjer so se dogajali taki poboji. Ni in ni mogla razumeti kako lahko nekdo nastavi sočloveku pištolo na glavo in potegne za sprožilec. To vprašanje si je postavljala znova in znova namesto vsakega mašila v stavkih, ki jih je v svoji zgroženosti izgovarjala. Začela je tudi s tem kako je, ko je bila majhna, med desetdnevno vojno šla do očeta, ki je delal na carini in ga vprašala, če bo zares streljal na ljudi, ki nas bodo napadli in da je baje vsa pomirjena odšla, ko ji je oče zagotovil, da ne bo streljal na nikogar. In kako pacifistično je bil nastrojen njen oče in kako je jokal, ko je umrl maršal Tito.
Ne spominjam se točno v kakšnem kontekstu je bila ta zadnja omemba je pa vzpostavila zanimivo nasprotje. Tam sva sedela hčerka človeka, ki je jokal nad razpadom Jugoslavije in pa sin človeka, ki je v prvi demokratično izvoljeni skupščini pomagal izpeljati ta razpad. Zaradi te ugotovitve sem se neizmerno zabaval. Smer njenega monologa pa je počasi vodila v patetiko (predvsem zaradi opisovanja obžalovanja smrti ljubljenega maršala s strani njenega očeta). Sama se do Tita ni opredelila ampak očitno ga ni imela niti za vsaj približno toliko problematičnega kot Hitlerja, na čigar račun se je na moje presenečenje v nadaljevanju usula obilica pristnih psovk in zaradi katerih se je monolog iz patetičnega prevesil v prostaškega. Za vrhunec njenega govora, ki je izviral iz nekakšnega svetovnega sočutja do trpečih in pa neke preproste etike je izjavila, da bi bilo treba vse te naciste pobiti! Ko sem slišal ta zaključek sem bil začuden saj je s tem stavkom negirala vso svojo (sicer šibko utemeljeno) etično držo in pa si odgovorila na vprašanje kako lahko nekdo nastavi nekomu na čelo pištolo in potegne sprožilec. Sama je ves čas poznala odgovor. Strašna je človeška slepota! Ampak ta slepota ne izvira samo iz preproste neumnosti (izvira tudi iz različnih obrambnih mehanizmov kar prikazuje z oskarji nagrajeni film Crash toda ni moj namen govoriti o tem). Danes je namreč ta stavek, ki me je osupnil, mnogo težje razumeti, kot bi ga bilo, če bi bil izrečen leta 1945. Takrat bi ga (seveda z današnjega stališča) poskusil razumeti. Tako danes izrečenega pa ga ne morem in nočem razumeti ampak mislim, da ga lahko mirne duše pripišem neumnosti in ničemer drugemu.
Vse to pa je bil samo uvod v nekaj drugega. Vse to me je namreč nekaj dni kasneje spomnilo na dve stvari. Na kratek sestavek Franceta Dolinarja, ki ga je prebral na neki okrogli mizi in pa na knjigo avstrijskega pisatelja Martina Pollacka z naslovom Smrt v bunkerju. Obema deloma je skupno pronicljivo analiziranje okoliščin v katerih so se izoblikovale odločitve, ki jih večina ljudi danes ne razume. Ne razume jih predvsem zato, ker nimajo uvida v nek širši kulturnozgodovinski kontekst tistega časa. Na naciste in domobrance pač gledajo z današnjega stališča, iz perspektive, ki jo narekujejo današnje vrednote in vzdušje časa v katerem živimo. O sami vsebini teh del ne bom govoril. Te stvari je treba prebrati oz. slišati. G. Dolinar je (vsaj zame) v tistem sestavku presenetljivo odkrito govoril o stanju duhov na Slovenskem pred drugo svetovno vojno. Podal je nek uvid, ki mi je bil prvič razkrit. Samo ta množica katoliških društev, ki so bila izjemno močna tako na ideološkem kot na organizacijskem področju, je bila namreč sposobna ustvariti ozračje v katerem je bila odločitev pristopiti v vaške straže in kasneje v domobranstvo mnogo bolj razumljiva kot pa je z današnjega vidika. Ne poskušam odobravati dejanj, skušam jih samo razumeti (ne spomnim se točnega naslova sestavka vendar verjamem, da je bil zagotovo nekje objavljen). Potrebno si je zastavljati vprašanja. Kako je bilo to mogoče? Na podlagi kakšnih vrednot in idej lahko pride so česa takega. Kakšno je bilo vzdušje v tem času? Kaj je bila podlaga in kaj vzroki za verižne reakcije zlih dogodkov. Poskusiti razumeti in ne ponoviti napake. Poskusiti razumeti in se ne postavljati na to ali na ono stran. Ni na nas ta zgodovinska odločitev, da bi se morali izrekati pro ali contra. Hvalabogu!
Poskusiti razumeti tako kot Martin Pollack poskuša v svoji knjigi razumeti kaj je privedlo njegovega očeta Nemca s koreninami iz Laškega ( ki je očitno preživel nekaj časa tudi v gostilni nekih mojih prednikov, kot sem izvedel v knjigi) do tega, da se je s svojo hordo nacistov podil po vzhodu in pobijal Jude po navodilih velikega Načrta. Taka pot je lahko vzklila samo na tleh stoletja trajajočega kulturnega boja, ki ga pisatelj, ko sledi družinski kroniki temeljito analizira.. Poskuša razumeti svojega očeta. Da, sedaj mu je bolj jasno! Odpuščanje je možno samo skozi razumevanje oz. vsaj skozi poizkus saj celostna vživitev v položaj drugega izkustveno ni mogoča. Drugače ne gre. Grajali so že vsi in hvalili tudi, nihče pa do sedaj ni poskusil razumeti kaj človeka spremeni v nacista, kaj v domobranca. Pa tudi ni na meni da bi grajal ali hvalil ali odpuščal. To se ni godilo meni. To se je godilo mojim starim staršem pred pol stoletja. Kdo sem jaz da bi odpuščal tem ljudem. Kdo sem jaz, da bi grajal njihova dejanja ali jih hvalil. Poskusil bom razumeti in ne ponoviti napak, ki so jih storili. To je vse. Odpuščajo naj žrtve. Grajajo naj sami sebe ( če to nalogo še ne opravlja njihova težka vest). Hvalijo naj norci in bedaki. Seveda lahko grajam idejo, ne morem pa si dovoliti, da bi grajal človeka. Njega lahko poskušam razumeti zakaj je sledil neki ideji.



Na žalost pa še vedno čakamo na podobne poskuse razumevanja sprememb boljševikov v upravnike sibirskih gulagov, sprememb partizanov v krvnike nad brezni mojih domačih gozdov in sprememb bosanskih Srbov v režiserje in protagoniste srebreniške tragedije od katere v teh dneh mineva 11 let in tako dalje in tako dalje. Dejstvo, da se je srebreniški vihar nacionalistične ideologije, ki je povzročila strahotno morijo, razplamtel po točno petdesetih letih ideologije, ki je vse kar je bilo v zvezi z nacionalnostjo postavljala na stranski tir, nam govori o tem kakšen ujetnik časa, predvsem preteklosti in pa prostora v katerem živi je človek. In to navkljub vsemu prelitemu črnilu o svobodi in človeku kot tabuli rasi. Otroci ponavljamo in nekritično prevzemamo negativne vzorce obnašanj naših staršev prav zato, ker jih ne razumemo. Pa bi jih morali. Morali bi se truditi razumeti in ne ponavljati napak.

9 komentarjev:

husler pravi ...

Odličen post.

-scriptor- pravi ...

Hvala! Lepo da je še komu blizu tako razmišljanje. Seveda, če se ti zdi odličen zaradi tega, če pa se ti zdi zaradi česa drugega bi bil vesel, če bi smel izvedeti zakaj je temu tako..

husler pravi ...

Kakor si sam lepo povedal, je nemogoče vso stvar prikazati črno-belo, prav zaradi drugačnih okoliščin.
Treba se je zavedati, da se je na začetku 20. stoletja začelo porajati ogromno različnih ideologij, pravzaprav so se takrat začele razvijati močne družboslovne znanosti, psihologija, sociologija itd itd.

Nemci so bili v tistem času v tehničnem smislu in znanosti najmočnejša nacija. In zlom borze je poskrbel na praktično uveljavitev novih znanj. Tako me ne čudi, da se je nacizem zgodil v Nemčiji. Prej kot slej bi se nekje drugje.

Nekaj podobnega je s komunizmom in vsemi ostalimi ...izmi.

Sem pa za zadnji čas na internetu prebral par zadev o Nagodetovih procesih, o dr. Ljubu Sircu in ostalih disidentih po 2. sv. vojni. Ti da malo drugačen pogled na vse skupaj.

Si vedel, da so l. 73 Danci predlagali Tita za Nobelovo nagrado za mir. No, vglavnem sem prebral Sirčev ugovor poslan Nobelovi akademiji.

No, da se iz zgodovine nič ne učimo je že dolgo jasno. Kakor mi je tudi jasno, da so ljudje, ki so najbolj glasni tudi najmanj kompetentni - v primeru tvoje kolegice.

"Zgodovine je učiteljica življenja." mislim, da Platon

-scriptor- pravi ...

Sirčev govor sem zasledil pred nekaj časa, mislim da v Ampaku ampak ga na žalost nisem imel časa prebrati. Naslednjič, ko se odpravim v knjižnico ga, ga bom prebral.

Sicer pa vse te procese po vojni in "justifikacije" (kakor so jim pravili sami) mnogo težje razumem kot pa to, da se nekdo v vojni odloči za napačno stran. Seveda je "normalno" oz. zgodovinsko običajno, da zmagovalci obračunavajo z nasprotniki ampak nikakor si ne morem predsavljati intimnih odločitev, ki do tega pripeljejo.

Bez Komentara pravi ...

Qui scribit bis legit, sed fama volat... (scripta manet?!) A post je u klasi onih koje ću morati dodati na svoj blogroll... isplatilo se mučiti sa slovenskim... :-)

jin pravi ...

Kdaj misliš ti Scriptor še kaj napisati na svoj blog? Ali pa imaš tako dolge počitnice? Verjetno si baraba kje na Bahamih. :lol

-scriptor- pravi ...

Ha?! Sem vesel da je kdo opazil moj manjko. Bahami my ass! Sem doma. Obnavljamo hišo tako da delam doktorat iz bosanskega jezika in zidarstva. Polega tega je arnes prepočasen, da bi tekoče spremljal dogajanje na netu pa tudi televizije vidim bolj malo. tako da je moj angažma med počitnicami bil usmerjen bolj v knjige (pa še to le v filozofske). Nekaj imam sicer napisano za IZMUS in samo še čakam kdaj bom kliknil publish nekaj malega pa nameravam napisati o Mugabeju. Tako da ne skrbi: I ll be back!

Do takrat pa lep pozdrav!

-scriptor-

jin pravi ...

Seveda sem opazil tvoj manjko. Imam te na blogrolli in vse tiste bloge dokaj redno preverjam, če je že kaj napisanega.

Anonimni pravi ...

Amiable brief and this enter helped me alot in my college assignement. Gratefulness you as your information.