petek, maj 26, 2006

Žalostna preobrazba človeka

Prelistal sem katalog in se vprašal:kakšen set jedilnega pribora me definira kot osebo?

Človeku, ki se vpraša kaj podobnega in se tega niti ne zaveda, se je potrošniški duh zavlekel globoko pod kožo. Sam sem zaradi vpliva vrstnikov (vzgoja namreč ni bila nikoli usmerjena v to smer) bil že med njimi pa sem nekega dne artikuliral to vprašanje. Povod (mogoče celo vzrok) je bil film Klub golih pesti in prav ta stavek je bil tisti zaradi katerega sem se vprašal naglas, če me res definira to kakšen mp3player imam, kakšen avto vozim ali kakšno srajco imam oblečeno in od tistega trenutka me veliko vrstnikov ni več razumelo. Od takrat naprej me definira to kar imam v glavi. Tam je sicer zmeda, ki teži po artikulaciji ampak prepričan sem v eno stvar: potrošniška družba je družba, ki bo zaradi tega, ker se je izneverila človeku, kot taka propadla.

Moje dojemanje te družbe, kot družbe obsojene na propad, skozi eno izmed prizem skozi katere se oblikuje moj pogled, t.j. skozi prizmo filma, se je začelo prvič ob Klubu golih pesti. Nadaljevalo se je ob ogledu Državljana Kanea in kakšen mesec nazaj me je na to spomnil fantastičen dokumentarec Češke sanje.

Stvari, ki jih poseduješ, na koncu posedujejo tebe.

Zakaj samo včasih, postanemo Tyler Durden? Kaj je v človeški naravi takega, da ga ta naenkrat pahne iz pozicije borca za vrednote in ideje na pozicijo podložnika materialnega sveta, ki ga obkroža in kaj je tisto, ki ti dve vlogi vedno znova zamenjuje? To vprašanje sta v filmu Česky sen nakazala mlada režiserja Vít Klusák in Filip Remunda vendar mislim da nanj nista odgovorila. Kazala sta le manifestacijo te žalostne preobrazbe (seveda kot se to za češka avtorja spodobi sta to storila na humorno-švejkovski način).
V človeku sta (kot pove Fight club) dva človeka. Kaj zbudi Tylera oz. uspava njegovo nasprotje je vprašanje, na katerega ne poznamo odgovora. Pravzaprav je odgovorov več, ni pa enega univerzalnega s katerim bi opredelili ali napovedali ta trenutek v času in predvideli pogoje zanj. Ali se ta prebudi le takrat ko ima vsega dovolj ali takrat ko mu vsega primanjkuje? Zakaj so se ljudje pred petnajstimi leti prerivali za ograjami, ki so jih ločevale od kordona policistov? Zaradi idej. In danes? Zakaj se danes ljudje prerivajo za ograjami, ki jih ločujejo od varnostnikov supermarketov? So to še ideje? Ali se splača boriti samo zaradi idej? Tudi za preživetje bo kdo porekel. Pa je danes res ogroženo preživetje povprečnega člana potrošniške družbe? Ne, le njegova ideja za katero se bori je postala drugačna. Postala je oprijemljiva, dosegljiva, vabi ga in kliče ga iz vseh jumbo plakatov in televizijskih oglasov. Ah, kako lahko je danes najti to idejo. Kaj idejo, množico idej, za katere človek misli, da ga definirajo kot človeka. Še celo probleme ima, saj je idej in zamisli kako bi se definiral kar preveč.

Novo vprašanja se porajajo. Kdo v je danes sposoben ostati človek? Kaj je prava človeška sreča? Kdo je resnično srečen v življenju? Tisti ki večno hodi za ciljem, vedoč da ga ne bo nikoli dosegel ali tisti ki ga doseže vsak dan vedno znova in znova. Requiem za sanje odlično prikaže kdo preživi! V cilju človek otopi in se razčloveči. Večen angažma, angažma, ki po Camusevih besedah ne izhaja iz projekcije cilja ampak iz vedenja o stvareh, ustvarja pot v kateri človek živi. Ideja, kot ideal ki ni nikoli dosežena, je prava pot in ne pot na koncu katere je tu in zdaj dosegljiva kila banan za 99 sit.

Ljudje na piedestal svoje pozornosti svojega razmišljanja in svojega angažmaja postavljajo idejo materije in ne ideje človeka in njegovih treh temeljnih Vprašanj, ki mu edina ponujajo resnično srečo.Marko Crnkovič je pred kratkim zapisal (opirajoč se na Jančarjeve Egiptovske lonce mesa): "Osebno pri ljudeh — oziroma pri človeštvu — ničesar ne preziram tako zelo kot njihovo pripravljenost, da svobodo zamenjajo za kruh." Svojemu odnosu do te lastnosti človeka sicer ne bi rekel prezir ampak obžalovanje in razočaranje.

Ne trdim, da bi bilo človeka treba rešiti bremena zasebne lastnine. Sploh ne! Kje je poanta in kje je ves užitek, ki ga prinaša pot odpovedovanja obsedenosti z materijo, če ne v tem, da nam je ta vedno pred nosom in na dosegu roke. Le vzgajati bi se moral človek v duhu nepotrošništva, nematerializma in neegocentrizma. Zato bi lahko Lisjakovemu odstavku, ki se glasi: So pa družbe, ki so obupale nad neotesanostjo svojih članov in so, namesto da bi vztrajale na trdni in mučni poti postopne vzgoje, raje izbrale bližnjico: ta se imenuje "tiranija" v primerih zlorabe svobode, "cenzura" v primerih zlorabe govorice in pisanja, in "prohibicija" v primerih zlorabe alkohola. Te družbe imenujemo "neliberalne" družbe in jih imamo pravico zaničevati, njihove ukrepe pa z vsemi močmi zasmehovati in omalovaževati (kar seveda- to je menda jasno- ne pomeni, da se sami zavzemamo za zlorabo svobode, govora in rabe alkohola; pač pa se zavzemamo za kulturo in tradicionalne vzgojne ukrepe)., vrinili še tole: "ta se imenuje komunizem v primeru zlorabe zasebne lastnine"!

Mi smo potrošniki. Mi smo stranski proizvod obsesije z življenjskim slogom. umori, kriminal, revščina, te stvari se me ne tičejo. Tičejo se me celebrriy revije, televizija s 500 programi, ime nekega tipa na mojem spodnjem perilu. Rogaine, Viagra, Olestra.

Kdo se ne bi strinjal s Tylerovimi besedami? Kdo bo v resnici karkoli podvzel, da v njih ne bo našel sebe? Malo ljudi stori to, ker je instant sreča, ki jo omogočajo zgoraj naštete stvari, tako lahko dosegljiva. Ampak po drugi strani tako zelo prazna. Žalostno je, da se človek, šele ko umre, zave da "Rosebud" niso sanke fantiča Kranea ampak njegovo izgubljeno otroštvo in življenje, ki ga je pogoltnila zbita materija, ki je ustvarila požrešno črno luknjo.

P.S. Nekaj takega je bil razlog zakaj sem se spravil izliti svoje misli na ekran.

četrtek, maj 18, 2006

Kaj se lahko naučimo iz Trumanove doktrine?

V svetu, kjer je uporaba vojaške moči za dosego političnih ciljev postala tako samoumevna,da je po mojem mnenju pahnila civilizacijo nazaj v barbarstvo (po drugi strani pa: ali smo sploh kdaj prerasli to fazo?) se mi postavlja vprašanje ali res ni mogoče konflikte rešiti drugače? Ali je moč besede, prepričevanja in argumentiranja res tako nemočna, da se namesto nje pojavi intervencija brutalne, surove, vojaške moči. Kakšna skupnost je danes svet kjer je postalo mirno reševanje sporov tarča posmeha?

Govorim o Iranu. Lahko bi o marsikateri drugi državi (Kubi, Belorusiji, Severni Koreji, Afganistanu, Iraku in Srbiji pred nekaj leti). Govorim o trublemakerjih, ki predstavljajo grožnjo širši ali ožji mednarodni skupnosti. Očitno je, da se take države oz. oblastne elite niso pripravljene pogovarjati o rešitvi problemov, ki jih ustvarjajo same. In skupnost ne more početi nič drugega kot:
1. Da napove vojno in zruši režim ter "prinese svobodo ljudstvu".
2. Da je zelo jezna, kot je jezen Hans Blix v satiri Team America.
3. Da, kaj je s tretjo možnostjo??? (beri dalje!)

Kim Jong Il: Hans Brix? Oh no! Oh, herro. Great to see you again, Hans!
Hans Blix: Mr. Il, I was supposed to be allowed to inspect your palace today, but your guards won't let me enter certain areas.
Kim Jong Il: Hans, Hans, Hans! We've been frew this a dozen times. I don't have any weapons of mass destwuction, OK Hans?
Hans Blix: Then let me look around, so I can ease the UN's collective mind. I'm sorry, but the UN must be firm with you. Let me in, or else.
Kim Jong Il: Or else what?
Hans Blix: Or else we will be very angry with you... and we will write you a letter, telling you how angry we are.
Kim Jong Il: OK, Hans. I'll show you. Stand to your reft.
Hans Blix: [Moves to the left]
Kim Jong Il: A rittle more.
Hans Blix: [Moves to the left again]
Kim Jong Il: Good.
[Opens up trap, Hans falls in]

Problem diktatorske ali totalitarne (v nadaljnem besedilu diktatorske) države se odraža v dveh smereh. Prvi in najpomembnejši je usmerjen navznoter (represija nad ljudstvom) in drugi je usmerjen navzven (zunanji sovražniki). Zunajnji sovražniki so potrebni za diktaturo, ker jo ti držijo na oblasti in ker naj bi bila le ta sposobna zaščititi svoje ljudstvo pred zunanjo nevarnostjo. Zunanje nevarnosti pa sploh ni oz. je ne bi bilo, če ne bi obstajali norci, ki vsakič, ko zaslišijo besedo diktatura, začnejo rožljati z orožjem.

Recimo, da na drugi strani ne bi stali norci, ki rožljajo z orožjem, ampak razumni ljudje, ki bi se bili pripravljeni noramalno pogovarjati (in, ki bi na koncu ukrepali in ne samo bili zelo, zelo, zelo jezni). Brez ultimatov, groženj, podtikanja dokazov in raznih izmišljevanj. Zunanje nevarnosti v resnici ne bi bilo in diktator ne bi imel več resničnih zunanjih sovražnikov. Obstajajo samo še tisti, ki jih sproducira njegova propaganda. Pojdimo na konkreten primer. Sicer se mi sanja ne kakšne so razmere v Iranu, vendar sem, če se ne motim, v neki analizi po TVju zasledil dve stvari:
1. Večina Irancev ne podpira trenutnega režima vendar se ni sposobna organizirati in zrušiti oblasti.
2. Kakršenkoli poseg bi verjetno v javnosti povzročil tako reakcijo, da bi na napad gledala tako, da bi v njem videla hujše zlo od same diktature fundamentalistov.

Logično, mar ne? Notranje nasprotovanje diktaturi obstaja, vendar je za večino nevarnost od zunaj večje zlo kot sama diktatura. To je povsem razumljivo, še posebej pa zaradi današnjega načina bojevanja, ko je collateral damage merjena v stotinah in tisočih civilistov. Bomba ne razmišlja o tem ali bo zadela četrt v kateri prebivajo podporniki diktatorskega režima ali njegovi nasprotniki. Pod pretnjo take nevarnosti se taka družba homogenizira in to v smeri radikalnih idej, če potegnemo paralele s sociologom Antoniom Gramscijem, ki je že na začetku 20. stoletju ugotavljal, da pritisk vladajočega razreda nad podrejenimi razredi in skupinami reproducira in krepi ideološko stanje v takšni podrejeni družbi. Torej je prvi logičen korak ta, da bi se morala mednarodna skupnost obnašati racionalno in se truditi, da ne bi vzbujala videza grožnje. Če ne obstaja zunanja nevarnost je namreč diktatorjeva moč oz. temelj njegove oblasti močno omajan.

Naslednji korak mednarodne skupnosti bi moral biti usmerjen v podpiranje opozicije, ki obstaja v vsaki še tako totalitarni državi. V Iranu večina ne podpira režima, vendar se ni sposobna oraganizirati in ga odstraniti. In tu nastopi poglavje, ki se ga lahko naučimov Trumanovi doktrini. Podpora, ki jo je narekovala Trumanova doktrina je bila tako vojaška kot finančna vendar v vsakem primeru brez aktivnega vmešavanja v notranje zadeve države. Narod mora "obračunati" s svojimi tirani sam. Res je, da je Trumanova doktrina imela v načrtu tudi vojaško pomoč vendar menim, da se iz nje naučimo predvsem to, da ni edina pomoč samo vojaška pomoč. Ta bi morala biti šele sekundarnega pomena. Seveda se lahko pomaga pri zrušitvi diktature tudi z njo (od svetovanja do konkretne pomoči v puškah in bajonetih) vendar je jasno, da to povzroča spopad, sicer notranji, ki pa ni zaželjen. Finančna pomoč pa je "moralno neoporečna" in ne povzroča škode. Če bi denar, ki so ga namenili za vsako vojaško posredovanje pri rušenju diktatorskih režimov po drugi svetovni vojni, nakazali opoziciji in nasprotnikom za vzpostavljanje logistike, antipropagando, ozaveščanje ljudi, organiziranje protestov, ustanavljanje raznih organizacij, zvez, društev, strank, ki nasprotujejo režimu bi bilo verjetno veliko manj nedolžnih žrtev.



Vem, vse skupaj je zelo splošno. In vem, da se moj idealizem ustavi pri delavcu firme Lockheed Martin, ki mu dejstvo, da je izgubil službo v oddelku za vojaška letala, pri tem pa je predsednik namenil 900 miljonov dolarjev neki kavkaški državi (pri tem pa se mu ne sanja ali leži kavkaz severno ali južno od Alabame), ne pomeni nič drugega, da na prihodnjih volitvah ne bo volil za vladajočo garnituro.

nedelja, maj 14, 2006

Pravica in Odgovornost ali Odgovornost in Pravica

Pravica in Odgovornost ali Odgovornost in Pravica
Predpostavke:
1. Sestavek se ukvarja zgolj s temeljnimi človekovimi pravicami.
2. O sankcijah ne bo govora saj je to kazensko pravna problematika v katero se ne bom spuščal.

Pred časom sem na http://bonafides2.blogspot.com/ pod prispevkom z naslovom Freedom of speech zasledil zanimiv stavek:

"The fact that the Court used the word 'responsibility' is the most significant to me, because this is exactly how I see it. 'Freedom of speech' does not mean you can say anything. It inherently includes the obligation of the addressee of the right to consider the possible consequences of their actions."

Ob zgornjem razmišljanju sem, ko sem ga prebral, v mislih vzkliknil:"Bravo, odkril si toplo vodo!" nato pa sem se vprašal ali je avtorjeva trditev res tako samoumevna in v kakšni družbi danes živimo, da je sploh potrebno pisati take stvari.

Dejstvo , da se avtorju zdi navedek, da je sodišče uporabilo besedo "dolžnost" (lahko bi prevajali kot odgovornost ali zaveza ampak mislim, da bistvene razlike v končni fazi ne bo) pomembno, bi moralo biti po mojem mnenju samoumevno!!! Naj poskusim razložiti zakaj!

Bombardiranost z besedo pravica, je povzročila, da je njen korelat (pa je to res?! Beri dalje!), t.j. beseda dolžnost, postala prava ogrožena vrsta. Otroci v vrtcu se učijo o otrokovih pravicah, v srednji šoli o človekovih, sindikati obveščajo delavce o delavskih, še staršem se razlaga kakšne roditeljske pravice imajo (čeprav gre za dolžnost, mar ne!) itd... Dolžnost? Odgovornost? Tega današnja družba ne pozna več (v razloge zakaj je temu tako, se ne bom spuščal, lahko pa bi rekli besedo ali dve čez permisivno vzgojo...).

Vsak razgledan človek ve, da so njegove pravice omejene s pravicami drugih. Vse lepo in prav, dokler trk dveh pravic ne vodi v spor (in verjetno vsi vemo da vedno vodi). Ali kdo pomisli, da bi najprej MORAL pomisliti kako s svojo pravico vpliva na druge?! V današnjev egocentrističnem sistemu vrednot je odgovor seveda ne. Najprej se zahteva pravica in šele nato gleda oz. sploh ne, če se je s tem kršilo pravico drugega. Starejše načelo, ki so ga poznali že v Rimu, ki pravi da je treba izvrševati pravico v mejah njenega namena (pozor: načelo vsebuje dolžnost!) je v današnjem poudarjanju pravic kar malce pozabljeno.

Ob razmišljanju o sestavinah in izvorih praice sem pomislil ali ne nastajajo pravice prav v interakciji z drugimi in tako sem prišel do Družbene pogodbe. Pa se vrnimo v preteklost do gospoda J.J. Rousseauja… Če gledamo na njegovo državo kot skupnost ljudi, ki sklenejo družbeno pogodbo, se je potrebno vprašati ali ne kaže glavni člen te pogodbe s prstom (odpoved izvrševanja svoje (pre)moči nad soljudmi) prav na dolžnost, ki se je moraš držati, če želiš, da ti bo pravni red priznaval varnost in te vzel pod svojo streho.



primer današnje države
a: Jaz imam pravico do svobde govora in zato lahko povem karkoli.
b: Jaz imam pravico do osebnega dostojanstva.
a: Ampak jaz imam pravico do svbode govora in jo bom izvršil
b: Torej gremo na sodišče in bomo videli katera pravica je močnejša.

primer države kot si jo je najbrž zamišljal Rousseau:
a: Jaz imam pravico svobode govora.
b: Jaz imam pravico do osebnega dostojanstva.
a: Hmmm.. Ttorej je moja dolžnos,t da ne posegam v tvojo pravico, ker če bom posegel v tvojo pravico bom izgubil nekatere svoje pravice oz. mi bo država odvzela pravico do pravnega varstva...
b: Tako je, kaji, če boš posegel v mojo pravico ti država ne bo nudila varstva.

Tukaj se seveda odpirajo sledeči problemi:

Kaj pomeni odvzetje pravice do varstva in kakšne so sankcije (ali to pomeni da gre za načelo zob za zob ali se odvzame državljanstvo ali se nekoga izobči in kam se ga pošlje ali se ga zapre do smrti itd…)
Kaj je s tisimi, ki se ne morejo sami zavezati (beri dalje)? Ali je rešitev, da bi veljala domneva zavezanosti dokler se ne bi zares?
Kaj se dogaja v primerih, če kršitve povzroča država? (odgovor bi bil bil v smeri zamenjave oblasti…)

Premoč in izvrševanje le te zaradi varnosti drugih, je delegirana na državo.

Pravice, ki ti jih red priznava pridobiš šele po tem, ko se zavežeš, da boš spoštoval pravice drugih. Dolžnost spoštovanja pravic šele omogoči normalno delovanje pravnega reda in pravne države in ne trditev, da so tvoje pravice omejene s pravicami drugih in dejstvo, da so te naštete v ustavi in jih država varuje s svojo močjo. To načelo, čeprav je mišljeno pozitivno, vendar napačno zastavljeno, pelje v konflikte, ker vsakdo hoče uveljavljati svojo pravico za vsako ceno. To, da državljan prizna, da so njegove pravice omejene s pravicami drugih pelje samo v to, da potem v sporu zmaga "močnejša" pravica. Pravica je v tem primeru postala pojem, ki se ga da napolniti z močjo in tu smo zopet v svetu anarhije!
Če bi se državljan zavedal, da je prav zaradi tega, ker je državljan, dolžan spoštovati pravice drugih in da ima dolžnost premisliti preden uveljavlja svojo pravico, bi vsakdo dvakrat premislil, preden bi v svoji zaletavosti izgubil pravico do varstva oz. se podvrgel sankciji.

In prav zato je npr. pravica govora omejena najprej s tvojo dolžnostjo razmisleka o tem ali ne boš z njo kršil pravico drugega. SANKCIJA NE SLEDI ZARADI IZVRŠITVE DEJNAJA OPISANEGA V PREPOVEDNI NORMI, AMPAK SLEDI ZOPER TVOJE NESPOŠTOVANJE ZAVEZE, KI SI JO DAL SAM. Kaj sploh pomeni prepoved norme do katere nimaš nikakršnega odnosa odnosa, razen tega da se bojiš sankcije (tudi v svetu anarhije ne boš npr. udaril močnejšega prav zaradi strahu pred njegovo močjo!). Kršitev neke abstraktnosti o kateri nisi nikoli razmišljal. V državi, ki temelji na družbeni pogodbi pa si se ti sam zavezal, da boš spoštoval pravice drugih in sam si se zavezal da boš prevzel nase sankcijo.

Odpoved majhnemu delu svobode za pravo Svobodo. Absolutna svoboda v svetu anarhije namreč ne more biti prava svoboda. Prava svoboda je po mojem mneju namreč tista, v kateri ti nihče ne more nič brez tvojega privoljenja in to je mogoče le v družbi, ki je organizirana tako, da se vnaprej odpovemo svoji morebitni premoči in posledično tudi sami pristanemo na sankcijo, če bomo svojo premoč izvrševali nad drugimi.

Kaj pravica potemtakem sploh je? Poglejmo si sledeče primere in trditve:
Pravico do življenja konstituira šele dolžnost vseh ostalih, da v nasprotju s to pravico (ŕinteresom) ne bodo uporabljali moči volje (ŕpravice).

Tako lahko npr. vprašam:
a:Ali imam pravico do življenja?
b:Da!
a:Ali jo konstituira moja moč?
b:Ne!
a:Zakaj imam potemtakem to pravico?
b:Ker sem se jaz zavezal da vanjo ne bom posegal. Tvoje življenje ni odvisno toliko od tvoje moči, kot je od "milosti" mene in drugih državljanov s katerimi prebivaš...

Tvoja pravica je torej moja zaveza (zaveza pa pelje v dolžnost) odpovedi moje (pre)moči v nasprotju s tvojim interesom.

MOJE PRAVICE NISO TOREJ OMEJENE S TVOJIMI PRAVICAMI AMPAK Z MOJMI DOLŽNOSTMI, KI USTVARJAJO TE TVOJE PRAVICE!

Se pravi, da ne obstajajo pravice same po sebi ampak obstajajo samo dolžnosti?! Seveda je uporaba besede pravica nujna saj moramo nekako opisati nasprotje dolžnosti. Državljanju je namreč vse dovoljeno kar mu ni prepovedano. Je svoboden razen tam kjer se sam omeji.

Vse pravice so dane zato, ker se posameznik po družbeni pogodbi zaveže, da jih bo spoštoval in le zato lahko tudi obstajajo. Če jih le naštejemo v ustavi, to pomeni isto kot da bi v svetu anarhije naštevali možne načine izvrševanja moči.
Primarno dejanje pri družbeni pogodbi pa je ZAVEZA, ki prinaša DOLŽNOST in ODGOVORNOST, da ne bomo uveljavljali svoje PREMOČI in šele to nam odpira možnost uveljavljanja zahtevkov, ki ščitijo pravice. V tem se razlikujeta pravica in moč. Moč je absolutna, neomejena s čimerkoli, pravica pa temelji na dolžnosti, dolžnosti neizvrševanja svoje (pre)moči, ki, kot sem že povedal, konstituira pravico. Govorjenje o pravici, kot o moči volje (po Windscheidu) ali kot o pravno zavarovanem interesu (po Jheringu) nas ne premakne iz sveta anarhije. Praivca sama po sebi ne more obstajati, obstaja samo v interakciji z drugimi ljudmi. Kakšne pravice bi imel edini preostali človek na tem svetu? Nikakršnih, saj mu jih ne bi mogel nihče ustvariti. Ljudje sami namreč ustvarjamo pravice in ne bogovi. Lahko seveda rečemo, da prihajamo od boga ampak v končni fazi bomo sami presodili kakšne pravice bomo zaradi božjega izvora imeli.
Tako bi v državi z dosledno izpeljano pogodbeno teorijo (oz. z vsaj mojo interpretacijo let te) moral imeti vsak, ki bi želel postati državljan, možnost najprej podpisati pogodbo po kateri bi se zavezal, da bo spoštoval pravice drugih.
Če se to samo predpostavlja se tega nihče ne zaveda in vsi menijo da imajo dano pravico, "pravico" uveljavljati. Vstopanje na mesto podpisnika družbene pogodbe je danes popolnoma pozabljeno. Današnje pravice, ki se razglašajo za univerzalne in vsečloveške, so, to verjamem, res take ampak stojijo na abstraktnih temeljih. Če bi stale na konkretni in ne samo predpostavljeni človekovi zavezi, da jih bo spoštoval in v zameno dobil varnost, bi stvar verjetno bolje funkcionirala. Ampak ali to ne naredimo ko sprejmemo ustavo?! S samim sprejemo verjetno, da. Kaj pa vsi ljudje, ki pridejo za tem. Kdo se s polnoletnostjo zaveže, da bo spoštoval vse v njej navedene pravice? Kateri starš se zaveže, da bo njegov otrok spoštoval te pravice oz. da ga bo on naučil prevzeti nase zavezo, ki jo je dal takrat, ko je podprl ustavo.
Pravico bi tako imel v idealni državi možnost (in pravico) uveljavljati, šele ko bi se sam zavezal, da boš spoštoval tudi druge pravice, če pa se ne bi oz. jih ne boš spoštoval potem ti država ne bi nudila pravnega varstva ali pa bi nad tabo izvršila sankcijo.