petek, maj 26, 2006

Žalostna preobrazba človeka

Prelistal sem katalog in se vprašal:kakšen set jedilnega pribora me definira kot osebo?

Človeku, ki se vpraša kaj podobnega in se tega niti ne zaveda, se je potrošniški duh zavlekel globoko pod kožo. Sam sem zaradi vpliva vrstnikov (vzgoja namreč ni bila nikoli usmerjena v to smer) bil že med njimi pa sem nekega dne artikuliral to vprašanje. Povod (mogoče celo vzrok) je bil film Klub golih pesti in prav ta stavek je bil tisti zaradi katerega sem se vprašal naglas, če me res definira to kakšen mp3player imam, kakšen avto vozim ali kakšno srajco imam oblečeno in od tistega trenutka me veliko vrstnikov ni več razumelo. Od takrat naprej me definira to kar imam v glavi. Tam je sicer zmeda, ki teži po artikulaciji ampak prepričan sem v eno stvar: potrošniška družba je družba, ki bo zaradi tega, ker se je izneverila človeku, kot taka propadla.

Moje dojemanje te družbe, kot družbe obsojene na propad, skozi eno izmed prizem skozi katere se oblikuje moj pogled, t.j. skozi prizmo filma, se je začelo prvič ob Klubu golih pesti. Nadaljevalo se je ob ogledu Državljana Kanea in kakšen mesec nazaj me je na to spomnil fantastičen dokumentarec Češke sanje.

Stvari, ki jih poseduješ, na koncu posedujejo tebe.

Zakaj samo včasih, postanemo Tyler Durden? Kaj je v človeški naravi takega, da ga ta naenkrat pahne iz pozicije borca za vrednote in ideje na pozicijo podložnika materialnega sveta, ki ga obkroža in kaj je tisto, ki ti dve vlogi vedno znova zamenjuje? To vprašanje sta v filmu Česky sen nakazala mlada režiserja Vít Klusák in Filip Remunda vendar mislim da nanj nista odgovorila. Kazala sta le manifestacijo te žalostne preobrazbe (seveda kot se to za češka avtorja spodobi sta to storila na humorno-švejkovski način).
V človeku sta (kot pove Fight club) dva človeka. Kaj zbudi Tylera oz. uspava njegovo nasprotje je vprašanje, na katerega ne poznamo odgovora. Pravzaprav je odgovorov več, ni pa enega univerzalnega s katerim bi opredelili ali napovedali ta trenutek v času in predvideli pogoje zanj. Ali se ta prebudi le takrat ko ima vsega dovolj ali takrat ko mu vsega primanjkuje? Zakaj so se ljudje pred petnajstimi leti prerivali za ograjami, ki so jih ločevale od kordona policistov? Zaradi idej. In danes? Zakaj se danes ljudje prerivajo za ograjami, ki jih ločujejo od varnostnikov supermarketov? So to še ideje? Ali se splača boriti samo zaradi idej? Tudi za preživetje bo kdo porekel. Pa je danes res ogroženo preživetje povprečnega člana potrošniške družbe? Ne, le njegova ideja za katero se bori je postala drugačna. Postala je oprijemljiva, dosegljiva, vabi ga in kliče ga iz vseh jumbo plakatov in televizijskih oglasov. Ah, kako lahko je danes najti to idejo. Kaj idejo, množico idej, za katere človek misli, da ga definirajo kot človeka. Še celo probleme ima, saj je idej in zamisli kako bi se definiral kar preveč.

Novo vprašanja se porajajo. Kdo v je danes sposoben ostati človek? Kaj je prava človeška sreča? Kdo je resnično srečen v življenju? Tisti ki večno hodi za ciljem, vedoč da ga ne bo nikoli dosegel ali tisti ki ga doseže vsak dan vedno znova in znova. Requiem za sanje odlično prikaže kdo preživi! V cilju človek otopi in se razčloveči. Večen angažma, angažma, ki po Camusevih besedah ne izhaja iz projekcije cilja ampak iz vedenja o stvareh, ustvarja pot v kateri človek živi. Ideja, kot ideal ki ni nikoli dosežena, je prava pot in ne pot na koncu katere je tu in zdaj dosegljiva kila banan za 99 sit.

Ljudje na piedestal svoje pozornosti svojega razmišljanja in svojega angažmaja postavljajo idejo materije in ne ideje človeka in njegovih treh temeljnih Vprašanj, ki mu edina ponujajo resnično srečo.Marko Crnkovič je pred kratkim zapisal (opirajoč se na Jančarjeve Egiptovske lonce mesa): "Osebno pri ljudeh — oziroma pri človeštvu — ničesar ne preziram tako zelo kot njihovo pripravljenost, da svobodo zamenjajo za kruh." Svojemu odnosu do te lastnosti človeka sicer ne bi rekel prezir ampak obžalovanje in razočaranje.

Ne trdim, da bi bilo človeka treba rešiti bremena zasebne lastnine. Sploh ne! Kje je poanta in kje je ves užitek, ki ga prinaša pot odpovedovanja obsedenosti z materijo, če ne v tem, da nam je ta vedno pred nosom in na dosegu roke. Le vzgajati bi se moral človek v duhu nepotrošništva, nematerializma in neegocentrizma. Zato bi lahko Lisjakovemu odstavku, ki se glasi: So pa družbe, ki so obupale nad neotesanostjo svojih članov in so, namesto da bi vztrajale na trdni in mučni poti postopne vzgoje, raje izbrale bližnjico: ta se imenuje "tiranija" v primerih zlorabe svobode, "cenzura" v primerih zlorabe govorice in pisanja, in "prohibicija" v primerih zlorabe alkohola. Te družbe imenujemo "neliberalne" družbe in jih imamo pravico zaničevati, njihove ukrepe pa z vsemi močmi zasmehovati in omalovaževati (kar seveda- to je menda jasno- ne pomeni, da se sami zavzemamo za zlorabo svobode, govora in rabe alkohola; pač pa se zavzemamo za kulturo in tradicionalne vzgojne ukrepe)., vrinili še tole: "ta se imenuje komunizem v primeru zlorabe zasebne lastnine"!

Mi smo potrošniki. Mi smo stranski proizvod obsesije z življenjskim slogom. umori, kriminal, revščina, te stvari se me ne tičejo. Tičejo se me celebrriy revije, televizija s 500 programi, ime nekega tipa na mojem spodnjem perilu. Rogaine, Viagra, Olestra.

Kdo se ne bi strinjal s Tylerovimi besedami? Kdo bo v resnici karkoli podvzel, da v njih ne bo našel sebe? Malo ljudi stori to, ker je instant sreča, ki jo omogočajo zgoraj naštete stvari, tako lahko dosegljiva. Ampak po drugi strani tako zelo prazna. Žalostno je, da se človek, šele ko umre, zave da "Rosebud" niso sanke fantiča Kranea ampak njegovo izgubljeno otroštvo in življenje, ki ga je pogoltnila zbita materija, ki je ustvarila požrešno črno luknjo.

P.S. Nekaj takega je bil razlog zakaj sem se spravil izliti svoje misli na ekran.

7 komentarjev:

luka pravi ...

Bi se kar strinjal z napisanim.

N. pravi ...

Človek, šele ko umre, se zave..? :)) Ne prav veliko, I guess.
Zanimivo pisanje in slejkoprej vsak od nas pride do tega, pri čemer te samo prvič popade gnev, drugič si rečes deja-vu in se kislo nasmehnes, cel lajf pa potem to poskusas razumeti, se komu posredovati in se "boriti" proti temu, da te ta masovna histerija ne povlece vase. Rahla do pretezna agorafobija je prednost. :)
Ni pa potrošništvo (ali ideja za njim, motiv zanj), po mojem mnenju, toliko instant sreča, kolikor bolj "futranje" tiste luknje v nas, tiste praznine, ki jo lahko zapolni le neko celovito, ljubezni in veselja polno, izpopolnjeno (ok, to se slis kot kaka voscilnica, ampak saj se razumemo :)) zivljenje, ki si ga pa danes zelo malo ljudi privošči, ker nima niti časa zase, kaj šele za druge. To make a long story short, kaj ti nuca ful kesa, ce pa delas od 7 zjutraj do 8 zvecer (pol gres pa za eno uro pred tv in zaspis)? Ves, da je nekaj narobe, ocitno nisi srecen, pocutis se kot upokojenec, ampak ker sistema ne bos spreminjal (pa bi ga moral), si gres raje kupit novo plazma tv ali oblekco ali cevlje ali iPod nano ipd. In vsaj za naslednjih par minut/ur pozabis na ostalo, zapolnis "luknjo". Se de facto "zadanes" in je svet, ce ne ze lep pa vsaj pozabljen.

-scriptor- pravi ...

luka: dobro, torej nisem napačno uporabil tvojega citata... :)

n.: kdo pa je rekel da s smrtjo ugasne zavest?! :) no ja mogoce bi moral spremeniti v nedovrsno obliko... moja napaka...

Anonimni pravi ...
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
Anonimni pravi ...
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
Anonimni pravi ...

Super color scheme, I like it! Keep up the good work. Thanks for sharing this wonderful site with us.
»

Anonimni pravi ...

I find some information here.