Izgubljanje identitete v sodobnih načinih urejanja družbenih odnosov III
ŠE NEKAJ RAZTRESENIH IN ZANESENIH MISLI
Kje torej vidim rešitev? Kulture bi se morale zavedati, da se ne smejo napajati iz sovraštva (glej Islam in Evropa) do drugih in razlik med njimi ampak iz svojih lastnih vrednot in iz sožitja z drugimi. Rešitev ni v asimilaciji, rešitev je edukacija, emancipacija in emanacija. Ni rešitev internacionalizem, ne mešanje! Poznavanje vsega in ostajanje na svojem in ustvarjanje iz svojega je rešitev. Spoznati je treba, da razlike niso katalizator konfliktov, če jih poznamo in če verjamemo v svoje vrednote in da jih ni potrebno brisati, da bi dosegli blagostanje. Razlike morajo obstajati zato, da lahko sploh govorimo o Človeštvu. Zato, ker ne obstaja in ne more obstajati ena popolna kultura, ki bi vodila h končnemu cilju mirnega, stabilnega sveta, ki bi bil vedno v stanju blagostanja. Ne more biti samo ena ureditev prava in samo ena kultura ultimativan rešitev. Kot pravi Marko Uršič v članku z naslovom Prava strpnost je pripravljenost sprejeti drugo in drugačno človeško resnico lahko priznavamo in pristanemo na to, da obstaja ena absolutna Resnica (pa naj bo ta filozofska, religiozna ali nazorska; v tem primeru govorimo o slednji), nikakor pa ne moramo pristati na to, da smo lahko samo mi tisti, ki jo posedujemo: "Preprosto zato, ker jaz nisem Bog, nisem absolutni Duh, nisem tisti véliki Subjekt, ki vé. Vse meni in nam vsem znane resnice so človeške resnice oziroma so različna, človeška razumevanja resnice". Samo različne kombinacije genov, okolja in vzgoje omogočajo ohranjnanje te raznolikosti, ki odpira neskončne možnosti spoznavanja "prave" nazorske resnice. In tudi znotraj teh kultur, je potrebno vzdrževati mnoštvo pogledov, ker človek ne more in ne sme biti predestiniran s tem, ko se rodi znotraj ene kulture.
Novo vprašanje: ali ne bi morali tako veliki imperiji umreti s koncem preseljevanja narodov in koncem ekonomskih migracij. Pravzaprav, da. Vsak narod bi moral imeti svojo državo in odločati o lastnih zadevah. Ekonomske migracije bi morale postale list v zgodovini, ko bomo nehali biti obsedeni z nepotrebnim delom in če se bo uresničila napoved enopetinske družbe (glej Pisarije). To se bo zgodilo samo, če bodo ljudje vse to dojeli brez uporabe prisile, manipulacije in lažnih obljub. Treba bi bilo investirati v znanje v pozanvanje. Nova doba, doba znanja bi se porajala. Doba, ki jo vsi tako napovedujejo pa nihče noče stopiti vanjo.
Če je integracija edina pot h končnemu cilju blagostanja, miru in stabilnosti, se človeštvo ne zaveda svoje bede.
Ni v zakonu in ni v Državi rešitev za vse probleme človeštva, ker je samo človek nosilec tega sveta, rešitev lahko izhaja samo iz njega... Kulture, katere pripadniki niso (še) sposobni na miren način reševati problemov in konfliktov in sami reševati svojih težav, se ne da rešiti z zapovedjo mirnega reševanja in združevanjem... Pripadniki kulture, ki mislijo, da je edino njihova pot edina primerna in zveličavna pa najsibode ta še tako dobrohotno mišljena so tisti, ki katalizirajo konflikte. André Comte-Sponville v svoji Mali razpravi o velikih vrlinah pravi: »Katoličan je lahko – subjektivno – prepričan o resnici katolištva. Toda če je intelektualno odkrit (če ljubi resnico bolj kot gotovost), mora priznati, da o njej ni sposoben prepričati protestanta, ateista ali muslimana, kljub temu, da so izobraženi, inteligentni in iskreni. Vsakdo, naj bo še tako prepričan o tem, da ima prav, mora torej sprejeti, da tega ne more dokazati, in zato je na enaki ravni kot ta ali oni od njegovih nasprotnikov, ki so prav tako kakor on prepričani, da imajo prav, a so ga prav tako nesposobni prepričati …«
Potrebna je druga renesansa, ne revolucija, ne evolucija. Vse znanje, ki omogoča, da na svetu ne bi bilo več konfliktov in težav že obstaja. Moramo se le na novo zavedati tega. Zato je potrebna renesansa z vodilom: V človeku je čas, ko bo človek človeku: človek. V človeku je čas, ko bo narod narodu: narod.
Novo vprašanje: ali ne bi morali tako veliki imperiji umreti s koncem preseljevanja narodov in koncem ekonomskih migracij. Pravzaprav, da. Vsak narod bi moral imeti svojo državo in odločati o lastnih zadevah. Ekonomske migracije bi morale postale list v zgodovini, ko bomo nehali biti obsedeni z nepotrebnim delom in če se bo uresničila napoved enopetinske družbe (glej Pisarije). To se bo zgodilo samo, če bodo ljudje vse to dojeli brez uporabe prisile, manipulacije in lažnih obljub. Treba bi bilo investirati v znanje v pozanvanje. Nova doba, doba znanja bi se porajala. Doba, ki jo vsi tako napovedujejo pa nihče noče stopiti vanjo.
Če je integracija edina pot h končnemu cilju blagostanja, miru in stabilnosti, se človeštvo ne zaveda svoje bede.
Ni v zakonu in ni v Državi rešitev za vse probleme človeštva, ker je samo človek nosilec tega sveta, rešitev lahko izhaja samo iz njega... Kulture, katere pripadniki niso (še) sposobni na miren način reševati problemov in konfliktov in sami reševati svojih težav, se ne da rešiti z zapovedjo mirnega reševanja in združevanjem... Pripadniki kulture, ki mislijo, da je edino njihova pot edina primerna in zveličavna pa najsibode ta še tako dobrohotno mišljena so tisti, ki katalizirajo konflikte. André Comte-Sponville v svoji Mali razpravi o velikih vrlinah pravi: »Katoličan je lahko – subjektivno – prepričan o resnici katolištva. Toda če je intelektualno odkrit (če ljubi resnico bolj kot gotovost), mora priznati, da o njej ni sposoben prepričati protestanta, ateista ali muslimana, kljub temu, da so izobraženi, inteligentni in iskreni. Vsakdo, naj bo še tako prepričan o tem, da ima prav, mora torej sprejeti, da tega ne more dokazati, in zato je na enaki ravni kot ta ali oni od njegovih nasprotnikov, ki so prav tako kakor on prepričani, da imajo prav, a so ga prav tako nesposobni prepričati …«
Potrebna je druga renesansa, ne revolucija, ne evolucija. Vse znanje, ki omogoča, da na svetu ne bi bilo več konfliktov in težav že obstaja. Moramo se le na novo zavedati tega. Zato je potrebna renesansa z vodilom: V človeku je čas, ko bo človek človeku: človek. V človeku je čas, ko bo narod narodu: narod.
Seveda vse to ni neka realna prihodnost ampak cilj za katerim je treba nenehno težiti in stremeti.
Mogoče sem naiven, mogoče neumen ampak trenutno se je to vse pretakalo po mojih možganih.
In sedaj, ko je vse to na ekranu pred mano upam,
da to res ni zadnji stadij do katerega sem prišel,
ker se vse skupaj sliši preveč enostavno...
In sedaj, ko je vse to na ekranu pred mano upam,
da to res ni zadnji stadij do katerega sem prišel,
ker se vse skupaj sliši preveč enostavno...
Ni komentarjev:
Objavite komentar