sobota, junij 10, 2006

Izgubljanje identitete v sodobnih načinih urejanja družbenih odnosov II

ALI JE POVEZOVANJE LAHKO SREDSTVO BOJA PROTI KONFLIKTOM IN TEŽAVAM?

Katere družbe so torej bojazljive družbe, ki želijo vse odnose urediti na tak način in kateri so indikatorji, ki kažejo na to? V ta sklop si bom drznil umestiti, kot sem že omenil tudi nekaj večjega in to je EU. Temu pa bi dodal rad še eno razsežnost: ali ni tudi povezovanje držav tista točka v družbi, ko narodi zaradi strahu uberejo bližnjico, namesto da bi se soočil z njim in to bližnjico poimenujejo povezovanje (tu za razliko od vnosa z naslovom Žalostna preobrazba človeka nekako pričakujem, da se Lisjak ne bo strinjal) . Ta strah, pa naj bo to strah pred konflikti (novo vojno ali raznimi novodobnimi oblikami terorističnih napadov) ali težavami (novo kugo, lakoto, ekonomsko krizo, socialno nestabilnostjo), žene ljudi v povezovanje.
Miselnost, ki stoji za tem bi lahko strnili takole: "Skupaj smo močnejši in zato lažje premagujemo težave. Konfliktov pa ne bo, če se bomo združevali na podlagi skupnih vrednot."
Ali bi lahko torej Lisjakovemu sestavku dodali: "le ta se imenuje EU v primerih zlorabe strahu pred konflikti in težavami narodov"??? (Vsaka asociacija z Glassnerjevo kulturo strahu se je pojavila čisto nenačrtovano in omogoča samostojno diskusijo.) Po mojem mnenju je odgovor DA.

Kaj je torej pri povezovanju držav takega, da je sposobno uničevati človeško identiteto :

1. Zgoraj opisano vdiranje pravnih pravil v vse pore človekovega življenja: nezaupanje v človeka, ki vzpostavlja možnost tiranije in mu odreka sposobnost samoiniciativnega urejanja družbenih odnosov, vzgoji in kulturi odreka sposobnost biti družbotvorni (zadeva ni nujno povezana s povezovanjem, je pa definitivno z našo novo Državo)...

2. "Prisiljevanje" h oblikovanju velikih skupnosti: nezaupanje v posameznika ali posamezen narod, da se je sam sposoben oblikovati in umestiti na svoje mesto pod soncem in da je sam sposoben reševati svoje (specifične) težave...

3. "Prisiljevanje" k skupnim vrednotam: nezaupanje v človeka in odrekanje sposobnosti le temu, da bi odnose urejal na miren način, s tem ko se priznava, da le iskanje skupnih (mutatis mutandis tudi z izbrisom različnih) identitet vodi v družbo brez konfliktov...



PREPREČEVANJE KONFLIKTNIH SITUACIJ IN REŠEVANJE TEŽAV

Povezovanje držav pomeni (vsaj zame) uničevanje identitete in omejevanje človeka v vsej njegovi družbeni razsežnosti. Gre za uničevanje tiste identitete, ki je ne more nadomestiti noben razlog na tem svetu, ki bi terjal njeno uničenje. Govorim o izgubi identitete preko izgube kulture in preko izgube duha, preko izgube zemlje in gospodarstva... Upravičeno je z ohranjanjem miru, stabilnosti in blagostanja (glej preambulo Pogodbe za ustavo).

Načeloma EU razglaša, da je tu zato, da ohranja skupne vrednote, vendar pa debata o krščanskih koreninah Evrope kaže na to, da je nemogoče najti širok konsenz glede tega kaj skupne vrednote pri 400 milijonih prebivalcev sploh so. Problem imamo torej že pri iskanju skupnih vrednot med narodi, ki naj bi imeli neko skupno točko. Kako se bo zataknilo šele pri iskanju skupnih vrednot med civilizacijami, ko se spogledujemo s Turčijo (glej vnos Islam in Evropa). Skupni imenovalec po mojem mnenju obstaja. Neke univerzalne horizontalne vrednote zagotovo obstajajo ampak ali so te tista differentia specifica, ki oblikuje posameznikovo identiteto. Te univerzalne vrednote tako ali tako definirajo vsakega človeka (no vsaj večina kultur od človeka to pričakujejo kot od njihovega pripadnika) tiste vertikalne pa so šele tiste, ki izoblikujejo narode in kulture. Razlika med identitetami različnih kultur je v podrobnostih. Zato ne potrebujemo EU za to, da bi bili Evropejci, potrebujemo pa lastno Slovenijo za to, da bomo lahko ostali to kar smo bili do sedaj: Slovenci. Skupne vrednote bomo ohranjali najbolje tako, da bomo ohranjali svoje lastne, ki tudi vsebujejo te skupne. Ne potrebujemo EU, da na tem kontinentu ne bo več vojn, potrebujemo pa samozavestne z lastnimi vrednotami napolnjene države.
Cena vsega tega povezovanja je namreč previsoka saj vodi v globalno vas v kateri v končni fazi ne moremo pričakovati razlik med ljudmi. Unifikacija in harmonizacija prava. To je brisanje razlik, ki se opravičuje z uvajanjem nekonfliktnosti. Bolonjska reforma, lizbonska strategija, skupna monetarna politika, skupna kmetijska politika... Tudi to je brisanje razlik. In to je tudi reševanje skupnih težav. Eksternalije takih reform in skupnih politik pa bodo vse prej kot pozitivne. Tako široko zastavljeni projekti ne morejo prinesti pozitivnih učinkov za vse države, saj so si te preveč različne, da bi lahko en ukrep vsem prinesel večje blagostanje. Kar je dobro za Nemčijo je za Ciper slabo in obratno. Logično, mar ne?

Evropa je tu tudi zato, bo kdo porekel, da ohranja tiste specifične vrednote, ki ohranjajo pestrost in raznolikost kultur. Posledično tako tudi skupne. Pa je to res? Vprašamo se lahko kako npr. prost pretok ogromnih količin ljudi in mednarodnega kapitala vpliva na ohranjanje kulturne mikroklime in t.i. vertikalnih vrednot? Lahko ne bi vplival ampak samo pod enim pogojem.

Najprej sem hotel napisati, da je ta pogoj emancipacija pa sem si rekel, da bom šel vseeno pogledati v slovar tujk preden se sklicujem na to tujko (to skušam storiti vedno, če ga le imam pri roki) in sem ugotovil sledeče. Ugotovil sem, da pojem emancipacije kot je razložen v Velikem slovarju tujk (Cankarjeve založbe), ne ustreza moji predstavi. Mislil sem, da ima neko vrednostno konotacijo; nekako v smislu zavzemanja za svoje vrednote pa slovar podaja le suhoparno razlago:

emancipiran -a -o (gl. emancipacija) osvobojen, enakopraven

Pogledam pod emancipacijo in poleg rimskega instituta mi slovar prinaša pridobitev enakopravnega položaja (npr. žensk, priseljencev)... Torej sem storil prav ko sem pogledal v slovar! Sama emancipacija brez vsebine je ničvredna. Ampak glej, glej... Eno stran pred tem je tičal pojem, ki je opisoval mojo predstavo o pogoju, ki bi moral obstajati, da bi se lahko spustili v dogodivščino z naslovom EU brez negativnih posledic (no očitno tudi brez kakeršnihkoli pozitivnih in zato se ne bi spustili, ker ne bi bila potrebna). Skratka pojem, na katerem se mi je ustavil pogled je bil emanacija. Z emanacijo je mišljeno razširjanje oz. izžarevanje (npr. narodne zavesti). Da to je to! Emanacija. Če bi narod oz. narodi emanirali (svojo narodno zavest, ne pa bili samo emancipirani) do zgodbe o EU ne bi nikoli prišlo. Pot, ki jo ubira EU je napačna saj želi najprej vse pomešati in forsira pretok vsega in vsakogar, pri tem pa spregleduje, da bi bilo najprej treba podpreti in poživiti kulturno mikroklimo in šele nato se igrati EU (no ampak če bi najprej podprli mikroklimo potem se ne bi nihče odločil za zgodbo imenovano EU, kajneda?). V primeru Slovenije in ostalih novopridruženih članic bi bilo potrebno toliko več truda, da bi emanacija prišla na nekdanjo raven pred obdobjem pretirano dobrohotnih držav, ki so slabega pol stoletja bolj kot posameznik vedele, kaj je dobro zanj in s tem povzročile globoke rane v vertikalnih vrednotah narodov.

Poglejmo si samo primer kapitala (lahko bi govorili tudi o problemih pretoka dobrin, ljudi, problemu kupovanju zemlje). Kapital je v novem veku zamenjal moč meča. To je jasno. Danes ni več normalno, da si neko državo podrediš z mečem ampak tako, da si podrediš njeno gospodarstvo. Danes sicer obstaja še slabši položaj in sicer ta, da si potem ta kapital podredi Državo. Seveda ni tak problem, če si podredi državo, ki nima vtkanih svojih korenin v vse pore družbe (čeprav je tudi to nezaželjen pojav ampak točka za liberalno državo pred pretirano dobrohotno Državo). Problem je ta, da se ta kapital začne preko Države, ki je razpredla svoj koreninski sistem v vse celice družbe, posluževati njenih vzvodov in vplivati na vse in vsakogar. Še huje kot to da gospodarstvo ene države prevzame neko državo je kadar kapital nima nacionalnega predznaka in si izposoja vzvode kar vseh držav po vrsti. Kapital kot tak ne predstavlja nevarnosti, da bi si podredil Državo, če izhaja iz te države saj nikoli ne bo mogel npr. preseči njenega proračuna ali mu vsaj priti blizu in si s tem ustvariti močno pozicijo in vpliv. Obstaja pa veliko korporacij, ki imajo več čistega dobička kot ima marsikatera država na svetu velik celoten proračun. Da se razumemo: nisem proti svobodnemu kapitalizmu! Ha še zdaleč ne! Menim samo, da mednarodne multiancionalke oz. mulitkorporacije prinašajo več škode kot koristi. Nisem tudi za prepoved kroženja mednarodnega kapitala (to bi bilo usmerjeno v neliberalno družbo, ki pa je nočemo) . Toda, če že imamo nekaj v svojih rokah, menda tega ne bomo spustili. Prodati da, tujcem ne. Vprašanje: koliko kulturnih prireditev na Dolenjskem financira Krka in koliko Reanult? Odgovora sta znana: skoraj vse in nič! In kdo si upa trditi, da je delavcu ali delavki v Reanultu ali Krki vseeno ali je Slovenec oz. Slovenka ali Zambijec oz. Zambijka (če povzamem vprašanje Nika Grafenauerja, ki ga psotavlja v članku Zagovor blazneža in potomcev in brez kakeršnegakoli negativnega predznaka označimo Zambijo za kulturno ubogo deželo; seveda v primerjavi s Slovenijo). Mednarodnemu kapitalu namreč JE vseeno! Kaj v končni fazi ostane od države kjer državljani niso v večini ali ne odločajo o svojih gospodarskih in političnih zadevah sami? Komaj kaj!

6 komentarjev:

luka pravi ...

In zares se ne (strinjam, namreč).

Sicer sem tudi jaz kritičen do Evropske unije, a kot prepričan evropeist. Ko smo se pridružili EU, sem bil vesel in sem rekel: "No, končno. Zdaj pa lahko začnemo udrihati po EU." Kajti dober državljan je kritični državljan.

Zakaj sem evropeist? Prvič zato, ker je proces evropske integracije izjemno koristno za male države. S svobodnim dostopom na skupno tržišče se je izgubila prednost velikih držav (mali narodi smo morali skozi stoletja pozabiti na sanje o lastni državi, ker bi to v pogojih državno zaščitenega tržišča pomenilo gospodarski samomor). EU je nastala kot območje takega skupnega trga. Zdaj pa: skupno tržišče prinaša tudi skupne probleme in te je potrebno reševati na skupni, mednacionalni ravni; zato je bilo potrebno razviti mehanizma in inštitucije, s katerimi to počnemo. Sam opozarjaš na pritiske velekapitala, ki je nadnacionalen: a ni torej nujno, da se mu tudi države zoperstavijo na nadnacionalni ravni?

Glede tvojih treh točk o škodljivosti povezovanja držav:

ad.1: tu bi se do neke mere strinjal in iz tega vidika kritiziram EU tudi sam.

ad.2: kako lahko zahtevaš od posamezne države, da bo lahko reševala probleme, ki so nastali zaradi procesov (skupnega trga), ki so izven njene moči? Probleme je potrebno reševati na instanci, kjer se lahko rešijo. Sploh pa je EU utemeljena na suverenosti posameznih držav: ogromna večina pristojnosti je na posameznih državah; zato pa so te še vedno zelo različne in bodo ostale. EU ni nastala, da rešuje probleme posameznih držav in tega tudi ne bo storila. To je bila iluzija nekaterih ljudi pri nas v vzhodni Evropi, ki so vse stavili na EU, češ da bo reševala naše probleme. Ne bo jih. In prav je tako.

ad. 3: EU ne izbrisuje različnih identitet. To enostavno ne drži. Sicer pa je "prisiljevanje k skupnim vrednotam" bistvo vsake človeške skupnosti (ja, tudi naroda!). Politične skupnosti je potrebno konstantno vzdrževati, "vsiliti ljudem voljo, da grejo naprej eden z drugim, da pred in nad vsemi razumljivimi boji, ki so značilni za naravno razdeljenost ljudi, zmaga odločenost živeti skupaj", kot je zapisal španski filozof José Ortega y Gasset.

-scriptor- pravi ...

Sem vesel, da si si vzel čas za odgovor! Upam, da mi bo uspelo v naslednjih točkah odgovoriti na tvoje pomisleke!

1. Seveda je pomembno, da se zoperstavi pritisku kapitala na nadnacionalni ravni. Se strinjam s teboj. Nikjer tudi nisem zapisal, da podpiram državno zaščiteno tržišče. Nasprotno: zapisal sem, da sem proti prepovedi mednarodnemu kroženju kapitala. Menim pa, da za reševanje teh težav ne potrebujemo nove države. Obstajajo druge institucije, ki so brez posega v suverenost sposobne urejati te probleme (mogoče se jih zanemarja, pa zato (še) niso tako učinkovite kot bi morale biti... govorim o ZN...).

2. EU ne temelji na suverenosti držav. Vsak ustani pravnik ti bo povedal vsaj enkrat v življenju tole: "Z suverenostjo je tako kot z nedolžnostjo. Je ali pa je ni!" Nekaj vmes ne obstaja in če odtujiš del suverenosti pomeni, da je nimaš več in zatorej menim, da nismo več samostojna država. Oče ideje suverenosti je zapisal tole: "Toda politično telo ali suveren, ki mu daje življenje le svetost pogodbe, ne more nikoli, niti do koga drugega, prevzeti nobenih obveznosti, ki bi bile proti duhu te prve pogodbe, na primer odtujiti kak del samega sebe ali se podrediti drugemu suverenu."

3. EU resda ni nastala zato,da bi reševala probleme drugih držav, ima pa velike apetite. Na to vendar kaže ves proces pravnega optimizma. EU ve bolje od držav samih kaj je za njih dobro! Včasih ko preberem kakšen banalen naslov neke direktive, se zgrozim, ko ugotovim o kakšnih zadevah ti visoki organi EU sploh odločajo. Apetiti so res veliki. Res pa je da je to moj subjektivini občutek. No pa saj je tudi vse ostalo...

4. Eu res (še) ne briše različnih identitet, se je pa po pojavu problema isalmskih skupin v Evropi, kar naenkrat začelo govoriti (v Delu se je o tem veliko pisalo) o tem kako bivanje tako različnih kultur kar naenkrat ni več zaželjen cilj. Začeli so se spraševati (še posebej Nemci) kako ASIMILIRATI (oz. zakaj niso tega storili že prej) take manjšine?!?! Res zrelo reševanje problemom moram priznati. Sicer sem sam nekaj časa nazaj zagovarjal ta model reševanja problemov vendar ga danes popolnoma preziram.

5. Gassetov citat jaz razumem drugače (sicer ne poznam konteksta). Ali ni namreč možno živeti skupaj kljub drugačnim vrednotam? Po mojem mnenju da. Seveda ne še sedaj... Mogoče nekoč v prihodnosti. Ali ga ni mogoče razumeti tudi kot: "Nekoč bo prevladala odločenost živeti skupaj navkljub naravni razdeljenosti"? Politične skupnosti je potrebno vzdrževati, vendar pa tvoja interpretacija tega stavka vsebuje težnjo po šitrtivi. Ali pač?

V upanju na odgovor te pozdravljam!

luka pravi ...

Samo nekaj pripomb:

- izjava o suverenosti, ki da je kot nosečnost (jaz poznam to različico) je sicer simpatična in v določenih okoliščinah tudi dober političen argument (kot l.1990 pri nas, ko jo je izrekel pokojni J.Pučnik v proti Ribičiču, ki se je zavzemal za "asimetrično federacijo"), a ne drži. Dovolj je, da pogledamo zgodoino, ki nudi glede tega široko paleto primerov. Sploh pa je sam koncept suverenosti neka moderni politični izmislek, ki je, mislim, imel svoj čas in ga preživel.

- Način, kako deluje EU je pač odvisen od tistih, ki so udeleženi v tem političnem procesu. Kar v končni fazi pomeni tudi od nas, državljanov. EU ni rešitev problemov, je zgolj ime za sporazumno odločenost evropskih držav, da določene probleme rešujejo skupaj. In to je, o tem sem prepričan, zgodovinska odločitev, ki jo velja vzdrževati.

- Seveda je mogoče živeti skupaj kljub različnim vrednotam: to je pravzaprav nuja. Človeška pluralnost je tudi zame temelj, ki bi ga morala upoštevati in spoštovati vsaka politika. Nikakor pa se ne strinjam z razširjeno liberalno interpretacijo, po kateri naj bi bila država (ali naddržavna entiteta) zgolj nevtralni upravitelj nad partikularnimi skupinami in ne bi imela pravice, da širi in propagira določenih vrednot (recimo, da zahteva od muslimanov, da sprejmejo določenih imperativov, ki so nujni za evropski "way of life"). Takšen pogled je naiven in v bistvu hinavski.

-scriptor- pravi ...

To, da je tak pogled naiven, razumem. Ampak zakaj hinavski?

luka pravi ...

Mogoče je hinavski premočna beseda. Recimo raje zlagan (OK, that doesn't sound better, does it?:))
Zakaj to trdim? Vsaka politična skupnost (recimo, da v tem primeru govorimo o državi) je utemeljena na nekem partikularnem in arbitrarnem principu ("vrednoti", če hočeš). Princip, da mora biti država "nevtralna", ni nobena izjema (tudi to, da država ne sme vsiljevati svojih vrednot, je neka določena vrednota). Primer: sodobni liberalci trdijo, da bi morala država biti nevtralna nasproti vrednotam, verskim prepričanjem, itd. A radikalni islamisti se s tem ne strinjajo in trdijo, da je že ta sama zamisel, da mora biti država nevtralna, dejansko odraz zahodnjaške percepcije. In imajo seveda prav...
(Kolega Krakrarjev take argumentacije sicer načeloma zavrača.)

-scriptor- pravi ...

No it doesnt... :)

Hmmm... Iz tega sledi, da nasprotujem samemu sebi. Nekje sem namreč v teh treh vnosih namreč zapisal,da mora liberalna država nujno temeljiti na vrednotah in ne zgolj na realtivnih pravicah in dolžnostih. Zdaj se sprašujem, če sem se res požrl lasten rep? :) Mislim, da ga nisem (čeprav priznam da se že malce zgubljam v tej debati in dopuščam možnost, da sem ga ampak trenutno tega ne vidim!).

Mislim, da je razlika v tem, da jaz razumem rešitev problema "ad3." v tem da država ne bi smela prisiljevati h istim vrednotam, morala pa bi nujno temeljiti na istih vrednotah! Če ponazorim s primerom muslimanov v Evropi: Evropa (oz. katerakoliže evropska država) bi morala reči tole: kdor prevzame naše vrednote je lahko tu, kdor pa ne, pa ne more biti (ne prisiljuje h istim vrednotam, le daje možnost izbire)... Sobivanje različnih kultur ne razumem kot internacionalno pomešano družbo ampak kot skupnost svetovnih držav kjer lahko vsak narod živi v svoji državi in v svoji državi goji svojo lastno identiteto. Seveda govorim zgolj o narodovi identiteti. In da, seveda bi za to moralo priti do ekonomskega klika v glavah, s katerim bi postale ekonomske migracije nepotrebne.

V ostale identitete oz. vrednote (od politične do spolne) pa država res ne more posegati (s tem se boš verjetno strinjal?)...

Sem prebral tvoj in krakrajev dialog (zelo zanimiv moram priznati) ampak trenutno mislim, da sredi izpitnega obdobja nisem toliko pri sebi, da bi se uspešno kosal s takimi vprašanji (sicer bi ti pa prof. ustavnega prava na našem faksu znal povedati, če že govorimo o varuhu ČP, da ta v drugih državah ne sedi zraven predsednika vlade, DZja in države na kulturnih prireditvah, kar pove veliko o njegovi vlogi v resni družbi...)

Sicer pa sem napisal še nekaj zanesenih misli pod III.

Sedaj pa nazaj za knjige! Z najlepšimi pozdravi! -scriptor-