Kdo se boji črnega moža?

DEJSTVA

Nemčijo so zadnje volitve v deželni parlament spravile pred novo preizkušnjo. Dežela Mecklenburg- Pomorjansko je namreč že tretja dežela na vzhodu, kjer je stranki NPD uspelo priti v deželni parlament. Nič čudnega ne bi bilo pri vsej tej stvari, če ne bi stranka, ki se uradno imenuje Nacionalno-demokratska stranka Nemčije, hodila po stopinjah nacizma in si tako prislužila pridevnika neonacistična. Politiki in judovska skupnost v Nemčiji bijejo plat zvona. Vsi pozivajo Zvezni urad za zaščito ustave naj prepovejo to stranko. Tako dejanje v zgodovini urada ne bi bilo unikatno saj je urad v preteklosti že prepovedal nekaj podobnih (sicer bolj levo usmerjenih) ekstremističnih strank. Urad vrača žogico in umirja vrelo kri, ko razglasi, da ima stvar pod nadzorom s tem, da imajo stranko pod drobnogledom in da imajo veliko notranjih informatorjev.

Ob vsem tem viku in kriku, ki ga je zagnala ne samo nemška javnost in politika, se je potrebno vprašati kje leži vzrok tega negativnega fenomena in kakšne so možne metode preprečitve.

VZROK

Vzrok je jasen. Zgodovina nam pove veliko o vzrokih za pojav totalitarizma. Ti so nepresenetljivo vzcveteli ravno takrat, ko je družba dosegla dno. Prav po prvi svetovni vojni je namreč evropska družba (v nekaterih državah) bila tako na moralnem kot tudi ekonomskem dnu, da sta obup in pa nezaupanje v demokracijo vodila ljudi v podporo najbolj norih sistemov kar jih je doživelo človeštvo. Širilo se je nezaupanje do (meščanskih) strank, ki so zakuhale 1. svetovno vojno. Pojavljali so se ljudje, ki so ponudili izhod. Fašizem, nacizem in komunizem so bili za veliko Evropejcev zadnja rešilna bilka.

Danes stanje v Evropi ni takšno kot po prvi svetovni vojni. Kar pa ne pomeni, da ne obstajajo skupine ljudi, ki so se znašli na ekonomskem in moralnem dnu družbe. Očitno jih je ravno dovolj, da stranke, ki ponujajo instant rešitve problema dobivajo nekajprocentno podporo. Pa to ni zgolj podoba Nemčije. Desničarski populisti cvetijo prav tako dobro, če ne še bolje (sicer niso tako skrajni kot neonacisti), tudi v Avstriji, Franciji, Belgiji... Med volivci in pa simpatizerji se pojavljajo tudi ljudje, ki niso iz družbenega dna, kar je za politike še posebej skrb zbujajoče. Sam sicer ne vidim velikega razloga za preplah zaradi slednjega dejstva. Večja nevarnost predstavlja množica, seveda pa se sredi take množice vedno najdejo tudi bogati bedaki in oblastiželjniki, ki si pri vzponu na oblast obetajo koristi za sebe. Večja nevarnost je, kot sem že omenil, dno, ki ga doseže neka skupina ljudi, dno, ki vodi v nezaupanje do politike, do demokracije, do tiste politike in demokracije, ki naj bi jih spravila na to dno družbe.

PREPREČEVANJE

V teoriji (poudarjam: v teoriji!) naj bi obstajal evropski in ameriški model soočanja z deviantnimi strankami, gibanji, združenji, ipd.

• Evropski model naj bi temeljil na prepovedi takih strank.
  

• Ameriški model pa temelji na dopuščanju delovanja takih strank.
  

Vsak model ima svoje pomanjkljivosti in svoje prednosti. Kolikor večje je zaupanje v civilno družbo in samega sebe, toliko manj se bo uporabljal evropski model in obratno.

Evropski model, ki temelji na enostavni prepovedi, ima to prednost, da vsaka prepoved onemogoči širši razmah neke ideje. Slabost pa je ta, da se problema ne rešuje pri vzroku ampak pri posledicah. Prepoved neonacistične stranke je lahka pot. Vendar taka prepoved kaže na poraz demokratične politike. Če so namreč politiki povzročili, da je del družbe dosegel tako dno, da več noče razmišljati znotraj demokratičnih opcij, so pravzaprav oni odgovorni in poklicani, da to tudi popravijo. Uspeh neonacistov je obratnosorazmeren z rastjo življenjskega standarda. Politiki pa s prepovedjo ubirajo lažjo pot in bežijo pred odgovornostjo. Rakotvorne celice družbe izrežejo brez, da bi poskusili rešiti ud z obsevanjem. Namesto da bi prevzeli odgovornost in izboljšali življenjski standard prepovejo stranko z izgovorom, da je politična orientacija mladih (večinoma so med podporniki ekstremistov mladi) zacementirana in da je tako determinirana, da se tako ali tako nič več ne da popraviti. V slednje sam nikakor ne verjamem.

Ameriški model se naslanja na zrelost civilne družbe. Ta model, mi je bil pri sociologiji ponazorjen s primerom zborovanja Ku Klux Klana. Po ameriškem modelu se Ku Klux Klan ne bi bil nikoli prepovedal ali ukinil (mislim, da v praksi tudi dejansko nikoli ni bil ukinjen ampak se je bolj razdelil in ukinjal zaradi notranjih ensoglasij). Politika položi odgovornost za reševanje tega problema na civilno družbo, kateri zaupa. Na civilni družbi pa je, da deviantna stališča Ku Klux Klana zavrne. Če ponazorim torej z banalnim primerom: ko ima Ku Klux Klan zborovanje, se tudi soseska v kateri le-to poteka, organizira in ima svoje protizborovanje. Ker so ponavadi taka in podobna ekstremistična združenja v manjšini se pred ogorčeno množico raje umaknejo. Kontra angažma jih praktično osami, izolira in jim prepreči kakršnokoli širšo udejstvovanje.


ZAKLJUČEK

Napovedana prepoved neonacistične NPD tako ne more pomeniti drugega kot poraz politike pri ustvarjanju pogojev za zdravo civilno družbo... Če bi politika imela čisto vest bi tako delovanje NDP dopuščala in če bi bila politika uspešna, do takega uspeha NPD sploh ne bi pršlo.

Podobna razprava bi se lahko odprla pri vprašanju ali prevesti Oriano Fallaci ali pa Bin Ladna (seveda ju ne gre metati v isti koš) in njuno delo objaviti. Odgovor je odvisen od tega kakšno zaupanje v družbo ima tisti, ki daje odgovor... Skrajni dvomljivci bodo seveda zahtevali prepoved teh del, dvomljivci bodo rekli, da sami ne bi tega objavili, naivneži bodo rekli, da bi jih objavili, saj naj bi bila družba intelektualno sposobna obračunati s takimi deli... Sam se uvrščam med slednje... Upam namreč, da smo dosegli stopnjo, ko bomo sami pozdravili svoje rakotvorne celice brez nepotrebnih kirurških posegov...